Janeza Dovča poznam zdaj že kar nekaj let. Najprej sem ga spoznal kot glasbenika, potem sva občasno sodelovala na nekaj projektih in lahko rečem, da se najine poti redno srečujejo. Priznam – občudujem njegovo delo. Predvsem njegovo voljo, da tudi v teh časih želi ustvariti in ponuditi najboljše.
Janeza sem spoznal, ko je še igral harmoniko v zasedbi TerraFolk. Spoznal sem ga, ko je s skupino, v kateri so bili takrat še Bojan Cvetrežnik, Danijel Černe in Marko Hatlak, počasi zaključeval sodelovanje. Že takrat je imel tudi zasedbo JaraRaja, s katero so igrali predvsem slovensko ljudsko glasbo. Založba Celinka in festival GodiBodi, s katerima je odpiral vrata številnim glasbenikom, v katerih je sam prepoznal nekaj več. Projekt s slovenskim česnom, pa Tesla, glasbeni in vizualni poklon enkratnemu geniju, projekt Baraka, ki predstavlja spoj moderne in tradicionalne glasbe, pa seveda sodelovanja s številnimi slovenskimi in tujimi glasbeniki, odlični koncerti z Boštjanom Gombačem in Sozvočja Slovenije.
Čudovit projekt, znotraj katerega je Janez potoval po slovenskih pokrajinah in ljudsko glasbo snemal tam, kjer je nastala. Posnetki, ki predstavljajo imenitno knjižnico pestrosti in raznolikosti slovenske ljudske glasbe in ki bi morala postati obvezen del slovenske glasbene vzgoje. Ljudi, kot je Janez (in v Sloveniji jih ni malo) kje drugje kujejo v zvezde, pri nas pa komaj, da se jih omenja, kaj šele izpostavlja. Pa tu ne gre za egotrip, da bi si oni želeli izpostavljanja, ampak predvsem za delo, ki ga opravljajo in ki bi moralo biti izpostavljeno.
Sozvočja je nova plošča, ki je izšla kot del glasbene popotovanja in druženja Sounds of Slovenia. Janez je k sodelovanju pritegnil smetano slovenske glasbe in stalne soborce – Metoda Banka, Boštjana Gombača, Roberta Pikla, Klemna Kotarja, Kristijana Kranjčana, Marina Kranjca, Gorana Krmaca, Petro Vidmar, Gregorja Volka in pevsko skupino Maroltovke. Samo ploščo pa je najboljše opisal kar Janez z besedami: »Ljudska glasba je spomin iz davnine, odmev prostora, ki v sebi nosi različnost slovenskih pokrajin, avtorska pesem je »vzmet duha«, ki to raznolikost povezuje.«
Besedila so prispevali največji mojstri slovenske besede – Oton Zupančič, Srečko Kosovel, France Prešern, Ivan Cankar, Josip Murn – Aleksandrov, Dragotin Kette, Simon Jenko, nekaj je tudi tradicionalnih ljudskih motivov. Glasba je v večji meri avtorska, Janezova, zelo tradicionalna in na trenutke tudi moderna, kot smo pri njem že vajeni. Kaj je torej ljudskega? Lahko bi rekli, da je uporabljen podoben recept, kot ga na zadnjih ploščah prakticirajo Katalena – ljudskost vzamejo za samo izhodišče, za stik s starim, kot poklon veličastnemu in pogosto enkratnemu.
Med poslušanjem plošče namreč ne boste imeli občutka, da poslušate zmes največjih slovenskih poetov in avtorske glasbe, temveč avtohtono slovensko ljudsko glasbo, v kateri so se sicer prikradli posamezni zvočni utrinki s celega sveta. Ne, električna kitara ali pa saksofon, tudi različna elektronska pomagala niso del ljudske zapuščine, a se tako organsko spojijo z bogato zvočno kuliso, da bodo tudi največji dlakocepci lahko le zadovoljno kimali in se zibali v razgibanih ritmih. Nemogoče je preslišati fantastično zborovsko petje, ki je pogosto izstopajoče, nekajkrat pa imenitno dopolnjuje moški glas in je tisto, ki poslušalca popelje na prostrane livade, ob ogenj, na lesene klopi ali pa na gozdne jase.
Čutili boste vsako noto. Podoživeli kakšen spomin, morda iz otroštva ali pa raziskovanja prelepe Slovenije, ko ste med pohajkovanjem od nekje daleč slišali vesele zvoke muziciranja in prepevanja. Sozvočja so naraven in zelo tesen preplet ljudskega, umetniškega in sodobnega. Kaj drugega, kot priporočat, ne morem. No, lahko vam še namignem, da digitalno različico lahko tudi že kupite. In tako podprete odlično delo, ki ga opravlja Janez Dovč in ki je prevečkrat spregledano.
Celinka, 2021
maticpise.com 