Moja temna Vanessa

Moja temna Vanessa

Knjiga, ki jo je težko brati in še težje razumeti. Bralec težko razsodi, kaj in kako, saj se avtorica Kate Elizabeth Russell ukvarja s težkimi in bolečimi ter zelo aktualnimi temami, kot so (spolno) nadlegovanje, pedofilija, tanka in včasih težko določljiva meja med dovoljenim in nedopustnim …

Kako razumeti zgodbo, v kateri spremljamo zgodbo 15-letne Vanesse, ki se zaplete v precej nenavaden, čeprav se zdi sporazumen odnos s svojim profesorjem, 42-letnim Jacobom Straneom? Težko doumljivo in vsekakor sporno, čeprav seveda ne nemogoče, razmerje razumemo še nekoliko težje, ko se o njem sedemnajst let kasneje začne izpraševati tudi Vanessa. Skoraj desetletje kasneje se Strane namreč (znova) znajde na zatožni klopi, saj ga spolnega nadlegovanja obtoži še ena dijakinja, Taylor Birch. Spolno nadlegovanje in posilstvo so seveda težke besede in če jih zoper odraslo osebo uporabi najstnica, so še toliko bolj odmevne. Pa čeprav jo je »samo pobožal po kolenu«. In če moramo na to gledati kot na posilstvo, kako potem dojemati vse, kar je počel z Vanesso? Hočeš nočeš se bralec ob opisovanju njunega prvega spolnega odnosa pač vpraša, ali se je ona res strinjala? Kolikokrat ji je bilo neprijetno, zoprno, kako zelo se ji je vse skupaj upiralo?

In po drugi strani si je vsega tega želela, znova in znova, še leta po tem, ko je morala zapustiti srednjo šolo. Uživala je v dotikih, sanjarila je o njih, ni mogla živeti brez. Na trenutke se zdi, da je ona tista, ki je kasneje zalezovala njega in se mu ponujala, ki je na kolidžu iskala njegovo zamenjavo v drugem profesorju, Henryju Ploughu in kako si je znova in znova predstavljala vse tisto, kar je nekoč že počela. Lahko rečemo, da je bila Vanessa zlorabljena in posiljena? Presoditi boste morali sami. Lahko pa ste prepričani, da boste imeli po prebranem še več vprašanj in dvomov kot odgovorov in dejstev.   

Zgodba na kratko – 15-letna Vanessa Wye pride na srednjo šolo Bromwick in se nastani v tamkajšnjem internatu. Ravno dovolj bistra in zaradi svojih rdečih las tudi opazna najstnica hitro pade v oko profesorju angleščine, ne ravno privlačnemu, a ravno dovolj karizmatičnemu Jacobu Straneu. Začne se nenavadna igre mačke in miši, lovca in plena, kjer je težko ločiti, kdo je kdo. Bežno spogledovanje in dotiki se sprevržejo v čustveno naporno razmerje, polno manipulacij in seveda skrivanja. Ona je kriva in ona je močna, a je jasno, da je enako kriv in še močnejši on in tako spremljamo precej mučne dialoge, kjer oba glavna akterja nihata iz ene v drugo skrajnost, iz svetlobe v popolno temo. Navajanje Nabokova in njegove Lolite je seveda neizbežno.

Njun odnos seveda ne ostane skrit dovolj dobro in sledi neizbežno, čeprav nepričakovano – ona je sedaj tista, ki ima v rokah škarje in platno in ker si življenja brez njega ne zna predstavljati, se zlaže in vso odgovornost prevzame nase. Sledi  odhod domov, nazaj k staršem in pogrezanje v obup. Ampak – s Straneom ostaneta v stikih, razmerje nadaljujeta in tako je tudi kasneje, ko Vanessa odide na kolidž. In ko se znova najde v precepu, saj se tudi tam pojavi šarmanten, mlajši in priljudnejši profesor Henry Plough, ki v njej vidi velik (literarni) potencial. Zdi se, da se bo zgodba ponovila, a zajadra v drugo smer …

Vse skupaj spremljamo kot spomin zdaj 32-letne Vanesse, ki je pristala v obupni službi, nezmožna normalnega razmerja, kjer ji vsakdan pomenijo alkohol in droge ter občasen rekreativni seks, dokler je ne kontaktira novinarka, ki jo želi vključiti v veliko zgodbo o groznem profesorju, ki je zlorabljal najstnice. Ne, ni bila edina, pa čeprav ji je Strane ves čas govoril točno to – da je edina, ki jo je ljubil. A je to govoril vsem, le da vsem ni počel vsega, kar je počel njej. In kaj sedaj? Vsekakor ji skozi premnoga vprašanja in dvome pomaga krmariti terapevtka Ruby, ki deluje kot tisti glas razuma, vse do usodnega telefonskega klica …   

Knjiga, ki zelo dobro povzema gibanje #MeToo oz. #JazTudi, kjer se stranski opazovalci seveda pogosto vprašamo, zakaj je trajalo tako dolgo, da se je žrtev opogumila in oglasila? Strah? Vsekakor je prisoten. Izpostavljenost in morebiten medijski linč k temu seveda še dodata, ampak mar ni dobro in nujno potrebno družbe obvarovati pred takšnimi in drugačnimi pošastmi ter spregovoriti čim prej in kar se da na glas? Vanessa je ena tistih, ki tega sploh ni želela. In prepričan sem, da je tam zunaj veliko takšnih žrtev in »žrtev«, ki storijo enako. Pa ne zato, ker so edine.

Rating: 4 out of 5.

Učila, 2020

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: