Poetični roman kanadske avtorice Dominique Fortier Papirnata mesta prepleta avtoričino avtobiografsko zgodbo in biografijo ameriške pesnice Emily Dickinson in je najbrž nekaj najlepšega, kar boste letos prebrali.
O Emily Dickinson razen tega, da je označena za največjo ameriško pesnico in da je bila malce čudaška samotarka, ne vem nič. Njenih del (še) nisem bral in je v tem trenutku tudi še nisem šel guglat. Tudi Dominique Fortier mi je neznanka, a me je njen roman privlačil zaradi nenavadne naslovnice in pričakovanja poetičnosti zapisa.
Papirnata mesta tako po eni strani prinašajo avtobiografsko izpoved avtorice – njene selitve, družinsko življenje, dojemanje doma ter podobnosti in različnosti z Emily Dickinson, dojemanje in razumevanje njenega življenja in predvsem del. Dominique Fortier se je veliko selila, bila je poročena, imela otroka in njena dela so zavestno prišla med ljudi. Kako čuti in doživlja odnose in dom, pa je seveda nekaj povsem drugačnega.
Emily Dickinson je živela v svojem, papirnatem svetu. Svetu, ki obstaja in živi predvsem na papirju, tam pa ga ustvarja ona oz. ga tja zapisuje. Papirnata mesta, papirnati ljudje. Vedno se je počutila tujko, še v lastni družini, najrajši je bila sama, komunicirala pa predvsem preko pisem. Naravo je čutila – kaplje dežja, enkratne snežinke, šumenje vetra, nepredvidljivo in vedno drugačno lepoto narave in čudoviti svet živali. Prav vse je doživljala po svoje, od znotraj, skozi svoj svet. Avtorica je Emily Dickinson spoznavala preko del Emily Dickinson and the Art of Belief Rogerja Ludina, The Life of Emily Dickinson Richarda B. Sewalla, ohranjene korespondence in del Emily Dickinson, seveda pa se je nemalokrat prepustila tudi domišljiji.
Knjigo je po mojem mnenju odlično prevedla Saša Jerele in pravzaprav se iz vsake vrstice zliva neverjetna poetičnost zapisanega, filozofske misli in globoke modrosti. Vsekakor je to knjiga, ki jo bralec čuti, ko jo bere. Svojemu dekletu sem rekel: »To ne le, da je knjiga zate, ampak je tudi knjiga o tebi. Ti si podobno samotarska, ne da se ti ukvarjati z ljudmi, izgubljati dragocenega časa za nepomembne stvari in bi najrajši živela in delala tisto, kar želiš in v čemer uživaš, v svojem mehurčku, sredi narave in obkrožena z živalmi.« Prikimala je. No, tako sem jaz dojel sporočilo knjige in prepoznal največjo ameriško pesnico.
Poleg poplave misli in razmišljanj ter občudovanja lepote zapisanega, zelo težko rečem, da mi je knjiga karkoli »dala«. Vsekakor drugačno zavedanje glede dojemanja svet okrog sebe. Vsekakor je zbudila tudi zanimanje za Emily Dickinson, saj sem imel poezijo od nekdaj rad, to čutno, ki se oplaja z naravo, pa toliko bolj. V življenjskem obdobju, ko (še vedno) iščem ravnovesje, je morda to tisto, kar iščem.
Cankarjeva založba, 2022
maticpise.com 