
Blank Feđe Štukana je avtobiografski roman, čeprav boste v uvodu prebrali, da je vse izmišljeno. Pa ni. Blank je knjiga v srbščini, a z razumevanjem ne bi smeli imeti težav. Napisana tako pristno in doživeto, da boli.
Blank je knjiga o vojni, norosti, ubijanju in zgrešenih strelih, bežanju, skrivanju in smrti. Blank je knjiga o alkoholu in še bolj o drogah, o odvisnosti, zadevanju, boleznih, iskanju in prodajanju za naslednji »šus«, o »zlatem šusu« in smrti. Blank je knjiga o otroku in starših, o družini in ljubezni, o smrti. Blank je knjiga o umetnosti – glasbi, gledališču in filmu, ustvarjanju. Blank je knjiga o sanjah, o sanjah postati pilot. Blank je tudi knjiga o politikih, ki krojijo naša življenja, še posebej o pokvarjenih politikih, ki jim ni mar za naša življenja. In ja, Blank je knjiga o življenju.
Sredi februarja letos sem bil službeno v Bosni in Hercegovini, natančneje v mestu Prijedor. Mestu, o katerem sem potem bral tudi v knjigi. Na glavni ulici sem opazil stojnico s knjigami (knjigarn tam ni prav veliko) in vrsto zanimivih naslovov – tako s področja bivše Jugoslavije kot tudi knjig, ki jih pri nas ne bomo nikoli dočakali v prevodu. Prvi dan sem kupil tri, vrnil sem se še drugi dan in kupil še tri. Blank je bila edina, ki je nisem izbral sam. Prodajalec me je vprašal, če poznam Feđo Štukana, čemur sem odkimal in mi v nekaj besedah povedal, o čem govori knjiga. In na koncu dodal – »V tej knjigi je pravzaprav vse, kar je življenje in kar morate o življenju vedeti.« Pa sem vzel še to, 20 mark, 10 evrov. Ni mi žal.
Kdo je Feđa Štukan, boste izvedeli, ko boste njegovo ime vpisali v Google. Prepričan sem, da so mnenja o njem v BiH (in tudi kje drugje) deljena – prorežimski ljudje ga najbrž sovražijo, umetniki in tisti navadni ljudje ga če nič drugega, spoštujejo in podpirajo. Mogoče nekateri tudi s figo v žepu, a to ni del te zgodbe.
Blank se začne s sanjami majhnega fanta, ko prvič vidi pilota in želi tudi sam postati pilot. In se nadaljuje na vrhu nekega hriba, kjer kot ostrostrelec v vojski Bosne in Hercegovine motri vojake nasprotne strani. Vidi srbskega vojaka, mogoče je bil njegov znanec, sošolec ali pač zgolj nekdo. Pomeri, ustreli. Zgreši. Vmes skozi njegove možgane steče neverjeten življenjsko-filozofski krog misli, med branjem katerega boste morali nekajkrat globoko zajeti sapo, vdihniti in izdihniti, knjigo boste pa le steka odložili.
V nadaljevanju boste izvedeli, kako je Feđa sploh prišel do ostrostrelcev, kdo in kako ga je šolal za vojaka, kakšne smrtonosne podvige so izvajali s soborci in kolikokrat je bil tik pred tem, da metek pošlje sebi v glavo. In videl, vohal, čutil je smrt. Bila je tako blizu, da je čutil njen hladni dih. V nekem trenutku je spoznal, da vojna ni zanj (bili in so pa takšni, ki v tem prav uživajo), hlinil je norost, uspešno in bil odpuščen iz vojske. Kaj vse je v tem času videl in doživel v bolnici in umobolnici, boste prebrali, nemalokrat s cmokom v grlu.
In da ne bo pomote – smrti ni videl in čutil le v vojaški uniformi, ampak tudi kasneje v življenju. V bolnišnici in umobolnici, na ulici (ne pozabite, da je živel v Sarajevu v času intenzivnih srbskih napadov na mesto) in skozi življenje, ko s iz tega ali onega razloga umirali sorodniki, prijatelji, znanci, sošolci … bojim se, da je v knjigi naveden le delček tistih, ki so v tem času umrli.
Vpisal se je na študij igre, bil kot pevec skupine Almanah predskupina Iron Maiden, ko so ti sredi vojne vihre igrali v Sarajevu in dolgo v noč klepetal s pevcem Brucom Dickinsonom ter se počasi začel potapljati v svet drog. Drog več kot očitno v tistem obdobju v Sarajevu in BiH ni manjkalo, dostop je bil preprost in nemalokrat so se skupaj »zadevali« Bošnjaki, Srbi in Hrvati. Vojna nima meja, drogiranje očitno tudi ne. Sledil je beg v Nemčijo, še vedno in vse bolj v jeklenem primežu drog, nekaj kriminala in predvsem veliko težav.
Feđa Štukan se je tudi iz smrtonosnega objema drog izvil, čeprav šele po povratku v povojno Bosno in Hercegovino, pri tem mu je pomagala umetnost, ljubezen in tudi boj proti resničnemu sovražniku – politikom vseh ver in narodnosti, ki so si razkosali državo in v žepe pobasali denar. To počnejo še vedno. (in BiH seveda ni edina!) Feđa ni molčal in po vsem, kar je v življenju doživel, to niti ne preseneča, ampak se je postavil v prvo bojno vrsto. Bil glas vstaje in upora, pobudnik mnogih sprememb, ki so se zgodile. Nemalokrat so mu grozili, njemu in njegovi družini. A ni sklonil glave, ampak se je boril naprej. In še vedno se …
Blank je knjiga, po kateri boste na Bosno in Hercegovino gledali drugače. Veste, da sem sam na to državo, krasne ljudi in njihovo toplino zares navezan (pa čeprav sem 100-odstotni Slovenec in v mojem DNK-ju ni nič, kar bi me vezalo na BiH). Blank je v mojo percepcijo – da ne bo pomote, jasno mi je, da v BiH še vedno veliko stvari deluje po nekih starih principih, ki smo jih vsaj pri nas tudi prisilni pozabili in kot pojejo Dubioza Kolektiv, gresta tam »vlast i korupcija« z roko v roki; precej ostro zarezal. Res je, da ko grem tja, sem v stiku z ljudmi z ulice, preprostih ljudeh, odprtih in dobrosrčnih, ki stopajo izven nacionalnih in verskih okvirjev, zamer in sovraštva. Ljudi, ki čutijo in vedo, da je treba naprej. Dubioza Kolektiv, ki so bili med nastopajočimi na enem od protestov, ki jih je organiziral Štukan, so odličen primer tega, kako je treba naprej. Saj to ne pomeni, da se pretvarjamo, da težav ni, ampak nam lahko predstavljajo poriv za ustvarjanje, življenje …
Življenje ni preprosto – postavlja nam ovire, meče polena pod noge, nas sooča s prav vsem, vsak dan je izziv, na nas pa je, kako se bomo z vsem tem spopadli. Lahko smo tisti na smrt utrujeni vojak v strelskem jarku, ki že cel teden ni nič jedel, kjer je zgolj napačen zvok dovolj, da skoči iz jarka in začne poblaznelo streljati vse naokrog – po »svojih« in »njihovih«. Seveda pa smo lahko tisti »norec«, ki ve, da obstoječi način ni pravilen in da je treba drugače. In gre proti toku …
Feđa Štukan počne prav to – Američani bi rekli, da gre »against all odds« in Blank je res knjiga o vsem, kar ponuja, obljublja in prinaša življenje.
P. S.: Nepričakovan pripis in dokaz, da moja mnenja pridejo tudi do avtorjev – dobil sem informacijo, da je knjiga Blank v lektorski fazi in bo kmalu na voljo tudi v slovenščini. Podpiram in se veselim.
Buka, 2019

Uf, dobro si tole napisal. Škoda da ne gre še v kako tiskano izdajo. Pred kratkim sta izšli dve novi reviji, mogoče bi imeli pa prostor tudi za knjige, ki niso ravno na prvo žogo (Ventilator in El Normal – to delajo ustvarjalci Outsiderja). Z Ventilatorji te lahko povežem … 🙂
Fajn bodi! Nataša
Všeč mi jeLiked by 1 person
Hvala. Se trudim. Ne vem pa, koliko moj stil pisanja ustreza kakšnim visoko letečim literarnim revijam – zato tudi ta blog, kjer imam pač prostor in ustvarjalno svobodo. Hvala vseeno.
Všeč mi jeVšeč mi je