Predinov romaneskni prvenec Mongolske pege me je presenetil in hkrati navdušil, zato sem z nestrpnostjo pričakoval njegov nov roman, s kar pomenljivim naslovom Brezmadežna.
Zoran Predin, pripovedovalec. Poznam ogromno takšnih, ki ga ne marajo, mu očitajo obračanje z vetrom, komercializacijo in iskanje vedno novih možnosti, kako bi na novo zapakiral, predvsem pa prodal nekaj starega. Iskreno pa sam še vedno rajši prisluhnem Praslovanu v sedmi različici (in nobena ni slaba, sem si pa število gladko izmislil!), kot pa preživim tri minute na koncertu Dee Jay Time ali samo s kotičkom očesa ošinem plakat ob veliki turneji Popstars zvezd. Zakaj tak uvod? Že Predinov prvenec me je močno presenetil, saj bi od njega najprej pričakoval, da bo številne anekdote in vse tisto, kar je skrito za njegovimi pesmimi, nekoč prenesel v knjižni jezik. Podobno kot je to recimo storil njegov veliki prijatelj in tudi vzornik, nesmrtni velikan Đorđe Balaševič. Pa ni. In tudi recepta Mongolskih peg ni šel ponavljat, ampak je ubral povsem novo smer.
Brezmadežna se dogaja v sicer neimenovani državici, ki bi zlahka lahko bila tudi Slovenija, ampak ni. Jasno je tudi, da se dogaja v današnjem času, a ker je prišlo do res revolucionarnih sprememb, se je tudi čas začel šteti znova. Večina dogajanja v romanu se tako dogaja nekje do leta 24 našega štetja, največji skok v zgodovino pa seže v leto 37 pred našim štetjem. Naše štetje se je začelo, ko je na oblast prišel general in potem kar Veliki knez Gregor Zima, ki ima sinova dvojčka – Ognjena in Zvezdana. Po vojaškem udaru je razglasil oz. ustanovil katoliško in vegansko Kneževino, kjer se sme častiti lik in delo zgolj enega človeka, nekaj časa pa je najbolj priljubljen šport lokostrelstvo. Kneževina ima različne službe nadzora, reda in miru, ki skrbi, da vse teče kot mora, torej po željah in zahtevah Velikega kneza. Gregorja Zimo nato na položaju po spletu nesrečnih (niti ni nujno, da je temu res tako) naključij nadomesti njegov sin Ognjen, ki ima katolištva in veganstva ter očetovega strahovladja vrh glave.
Ne, Ognjen in Zvezdan nista tista, ki bi bila brezmadežno spočeta, vzporedno z njuno usodo se plete usoda še treh oziroma kar štirih oseb – Ota Kralja, Borisa Grabarja in Jane Belec. Ne, tudi slednja nima z brezmadežnostjo nič skupnega, grešila je. Zanimiv in takorekoč osrednji lik je Žuža Frank, velika zmagovalka TV-tekmovanja Kneževina ima talent, ki na dobrodelnem koncertu Dobrota ni sirota v čast Velikemu knezu Ognjenu premierno predstavi pesem Raztrgana duša, a med njenim nastopom na oder priletijo banane. Kako in zakaj? Kdo bi to naredil ljubljenki naroda in zraven kričal, da je bil »Oto samo njen!«.
Skok v zgodovino, ko se v Kneževino iz tujske legije vrne Oto Kralj, se spomni starega prijatelja Borisa, bivšega mornarja, zdaj pa oskrbnika primatov v mestnem živalskem vrtu in mu zaupa, da zaradi raka umira. Poln denarja si zaželi v oddaljeni domačiji vzgajati opico in seveda mu bo stari prijatelj pri tem pomagal. Nerad, a Boris prisluhne njegovi nenavadni želji in Oto domov odpelje opico Suzano. In ta opica se po božjem čudežu prelevi v deklico Ano. No, mogoče je vmes v igri kakšen nenavaden padec s hruške in karnivorski migranti, ampak to boste izvedeli sami.
In če je kaj podobno Mongolskim pegam, je potem to vsekakor Predinov mojstrski občutek tempiranja zgodbe in kako vse zgodbice na koncu združiti in zaključiti. V letu 25 našega štetja, ko lahko rečem »Konec dobro, vse dobro«.
Zoran Predin je praviloma brez dlake na jeziku oz. marsikaj rad pove med vrsticami. Brezmadežna je tako v prvi vrsti prvovrstna politična satira, v kateri boste prepoznali (oziroma se vam bo tako samo zdelo!) številne aktualne politične veljake, Predin pa jih popolnoma razgali in postavi v vlogo, v kateri bi sami morda dejansko želeli biti, a seveda ne na tak način. Humorja ne manjka, sploh črnega, ki vas utegne na trenutke spomniti na Paasilinno. In kot pri finskem mojstru tudi pri Predinu ne manjka elementov kriminalke, a nikakor ni v ospredju. Na trenutke je vse skupaj že kar malce trapasto in se boste morda nekajkrat prijeli celo za glavo in zgolj zmajevali, ampak vam predlagam, da si malo ogledate zgodovino slovenske politike, zanimive (in ne najbolj posrečene) izjave in kakšen obstranski dogodek. Seveda je vse skupaj (čisto) malo podobno tudi Butalcem, ker je vse skupaj tako bizarno žalostno, a obenem povsem verjetno. Na trenutke se mi zdi, da nismo bili tako daleč stran od razglasitve Velike katoliške kneževine z enim velikim Vodjo …
Brezmadežna je odlično, kratkočasno in zabavno poletno branje. In lahko zapišem le še to, da sem res radoveden, s čim nam bo Zoran Predin, tisti »Štajerc v Ljubljani«, postregel v tretje.
Cankarjeva založba, 2022
maticpise.com 