Trejo

(Avto)biografija Dannyja Treja, ameriškega igralca mehiškega rodu, se bere kot precej nora življenjska zgodba, ki mora nujno doživeti tudi ekranizacijo. Ampak, kdo bi sploh lahko igral Dannyja Treja?

Morda ga ne poznate po imenu, a vam je še kako znana njegova podoba – brazgotinast obraz, značilni brki in predvsem prodoren in strašljiv pogled. Zagotovo ste ga videli tudi v kakšni od več sto filmskih vlog, ki jih je odigral – glavno vlogo je imel v filmih o Mačeti, vidne stranske v Desperadu, From Dusk Till Dawn, Anacondi, Con Air in Heat, otroci ga poznajo po filmski seriji Spy Kids (ki so na nek način predstavili lik Mačete), igral je tudi v serijah Breakind Bad in Sons of Anarchy, pa še bi lahko naštevali. A če se vrnem k uvodnemu nagovoru, da je to knjiga in da si življenjska zgodba Dannyja Treja zasluži ekranizacijo – posamezni deli njegovega življenja so jo že dobili. Recimo Runaway Train, pa mogoče še toliko bolj Blood In, Blood Out, še najbolj pa najbrž v režijskem prvencu njegovega sina Gilberta – From a Son.

Knjigo, pa tudi njegovo življenjsko zgodbo bi lahko razdelili na dva dela – obdobje do leta 1968, ki je bilo zaznamovano z drogami, kriminalom, nasiljem, zaporom in življenje na robu ter potem, ko je dobesedno srečal Boga, se odrekel alkoholu in drogam ter začel pomagati drugim, še najbolj pa sebi. Ta drugi del, ki traja že dobrih petdeset let, je daleč od popolnosti – ob vsej pomoči, ki jo je nudil drugim, je imel – kot je to pogosto; daleč največ težav doma.

Konec štiridesetih in skozi petdeseta odraščati na ulicah Los Angelesa očitno ni bilo preprosto, sploh pa ne v mačistični in patriarhalno zaznamovani družbi oz. mehiški kulturi. Ulične tolpe, alkohol in droge, nasilje, ropi iz čistega veselja, (brutalni) pretepi ter preživljanje časa za zidovi takšnih in drugačnih vzgojnih institucij. In ne, to ni bil svet odraslih, ampak tudi otrok, ki so se ga prvič napili, ko so prestopili prag šole, se kmalu zatem začeli »zadevati« z veliko nevarnejšimi substancami, kar jih je gnalo in držalo v nevarni spirali nasilja, ropov, odvisnosti in kazni.

In seveda, Danny Trejo je dal skozi vse to. In še kaj – težko boste verjeli, ko boste brali, kaj vse je doživel in preživel do svojega petindvajsetega leta, ko je dobesedno začel novo življenje. Preživel je Soledad, San Quentin in Folsom, zloglasne kalifornijske zapore, kjer je čas preživljal s pajdaši, sovražniki, bodočimi prijatelji in seveda neznanci. Med katerimi je bil recimo tudi Charles Manson, ki je imel recimo hipnotično moč, da je preko besed in hipnoze pričaral občutke zadetosti s travo ali heroinom. A je bil v zaporu pravzaprav nihče. Danny Trejo je bil v zaporu glavni in tudi, ko ni bil blizu težav, je bil zanje kriv. Imenitno opiše tako (nepisana) pravila življenja v zaporu, ki je močno drugačno od tistega filmskega kot tudi strogo hierarhijo, ki jo določijo odlično organizirane in zelo močne kriminalne združbe – mehiška veja je le ena od njih, pa niti ta ne vedno enotna. Njemu in dvema pajdašema je po hudih neredih ob največjem mehiškem prazniku Cinco de Mayo leta 1968, grozila celo smrtna kazen in prav takrat je Danny našel Boga. Pa čeprav se še vedno spominja s človeškim blatom izpisanega »Fuck God« na enem od zaporniških zidov – mu je dal Bog drugo priložnost in 23. avgusta 1969 je Danny Trejo odšel iz zapora. Vse do današnjih dni drži obljubo, ki jo je dal Bogu, pa čeprav ga je (slab) sloves še naprej in dolgo spremljal, a mu pogosto celo pomagal.

Danny Trejo se je odločil pomagati drugim in vsekakor je bil odličen zgled – izvil se je iz primeža alkohola in drog, tudi nasilja, zaporu gledal v hrbet in ne glede na vse skušnjave, obljube ni prelomil. Hodil je, razlagal, pomagal, odpiral dušo, delil denar, odpiral domove in ustanove, kjer so pomagali brezdomcem, narkomanom, alkoholikom, žrtvam nasilja oziroma dobesedno vsem, potrebnim pomoči. Trudil se je zlepa, včasih je moral kaj narediti tudi zgrda, a vse, kar je počel od tistega poznega avgusta 1969 dalje, je bilo z jasnim namenom – pomagati.

Vrata filmske kariere so se mu odprla takorekoč po srečnem naključju (ali morda z Božjo voljo če vprašate njega) in s svojim pristopom se je potrudil, da jih ni zaprl oz. mu jih niso zaprli drugi. Že po naslovih filmov, ki sem jih omenil v uvodu, veste, da je sodeloval s številnimi imenitnimi režiserji (npr. Michael Mann, Robert Rodriguez, Quentin Tarantino idr.) kot igralci (njegov vzornik Charles Bronson, Robert de Niro, Nicholas Cage, Steve Buscemi, Val Kilmer …) in igralkami, ki so morda ne toliko do preboja, kot predvsem do pomembnejših in vidnejših vlog prišle tudi po njegovi zaslugi in drugačnega dojemanja igralcev/igralk mehiških korenin (npr. Jessica Alba, Jennifer Lopez, Michelle Rodriguez …).  

Družinske sence so mu sledile in morda tudi zato ni bil nikoli sposoben ustvariti ali obdržati zakona oz. družine, pa čeprav je bil štirikrat poročen, bil v še eni zelo resni zvezi in ima tri otroke. In kar dva sta šla čez podoben pekel odvisnosti od drog kot on sam, še posebej sin Gilbert, režiser in igralec (ki je ime dobil po Dannyjevem stricu Gilbertu, ki je bil Dannyju očetovski lik in ga je za življenje, predvsem na življenje za rešetkami; naučil in pripravil kot je najboljše znal), ki je bil nekajkrat blizu smrti, kar pa velja tudi za hči Danielle.

Lahko bi rekli, da je Danny Trejo živel življenje (no, še vedno ga, pa čeprav je vmes – tudi z Božjo pomočjo; prebolel hepatitis C, raka na jetrih, kap in možgansko anevrizmo) po kakšnem divjem, razvratnem in nato odrešujočem hollywoodskem scenariju. Restavracij in glasbene založbe niti omenil nisem. Njegova volja do življenja in predvsem želja pomagati drugim, sta neverjetna. In čeprav sam nisem veren človek, Dannyja Treja globoko občudujem in spoštujem, kljub temu da moč za svoje delo pogosto išče – in tudi najde!; prav v Bogu. Nimam težav. Dela dobro in kar dela, dela z namenom. Menim, da mora vsak človek na neki točki v življenju odkriti boga v sebi in Dannyju Treju jo te vsekakor uspelo.

Bonnier Books, 2021