Jernej Dirnbek, pisec ciničnih, grenko-sladkih in socialno naravnanih besedil glasbene skupine Mi2, me je prepričal z romanom Tramp, zato sem nestrpno pričakoval njegov nov roman – Ledena kraljica.
Glavni junak romana Ledena kraljica je Martin Vidmajer, ne najbolj zanesljiv, lahko pa bi rekli tipičen zaposlen na mariborski izpostavi nacionalne televizije, a to niti ni tako važno. Njegova soseda je gospa v letih, prijetna in zgovorna Justina Čobec, ki ji Martin občasno pomaga – prinese težke vrečke, odnese smeti, pripelje kaj iz trgovine, postori kakšno hišno opravilo, sprazni poln e-poštni nabiralnik in čeprav je med njima kar nekaj desetletij razlike, se kmalu med njima splete pristna prijateljska vez.
Celo tako pristna in tesna, da Martin nehote poskrbi, da se ne najbolj prijazen poštar Alojz Smerdelj, smrtno ponesreči, s kolesom. Naključje, pač. Na njegovem pogrebu Martin spozna Magdaleno, ki tam čutno igra na citre, a kaj hitro zaigra tudi na nekoliko drugačne strune. Martin potem pride do spoznanja, da ima njegova prijetna soseda na računu precej denarja, pa obenem precej nadležnega bivšega soseda, Viktorja Pavloviča, uradno uspešnega podjetnika, sicer pa grobarja številnih mariborskih podjetij, ki hoče prijetno gospo Čobec spraviti s dom starejših, sam pa na lahek način priti do njenega stanovanja. Pa ne samo to, piše tudi knjigo partizanskih spominov in tu pa tam kaj objavi v glasilu Zveze borcev. Nek večer Justina Čobec Martinu zaupa, da bo spremenila svojo oporoko in mu prepustila svoje premoženje, saj je res prijazen in zanesljiv, pošten in iskren. A gospa Justina Čobec se naslednjega jutra ne prebudi.
Naš junak se tako znajde v dilemi in gospo Čobec spremeni v ledeno kraljico. Kako? Njene smrti ne prijavi, da bi lahko živel (beri: užival) z njenim denarjem (saj mu ga je hotela tako ali tako zapustiti) oz. na njen račun, zato jo položi (dobro, zapre) v zamrzovalno skrinjo. Kar za seboj seveda potegne kup zapletov, ki se jih najbrž ne bi sramoval niti finski mojster tovrstnih bizarnosti – Arto Paasilinna. Viktor Pavlovič in Stane Grubar, predsednik Zveze borcev sta še dve Martinovi žrtvi, zaplete se s čistilko Dragano in z res nenavadnim izgovorom odslovi Magdaleno, seveda ostane tudi brez zaposlitve, ampak je zelo vesten pri skrbi za sosedino mačko in seveda ne pozabi vsake toliko pogledat v zamrzovalno skrinjo, če se ni kaj zgodilo. Globoko zamrznjene osemdeset-in-nekaj letnice pogosto vstajajo od mrtvih.
Ampak, če sem pošten, vse skupaj mogoče zveni bolj zabavno, kot v resnici je. Roman se mi je zdel razvlečen in predvsem zelo privlečen za lase. Vidmajer se je z izjemo občasnih občutkov slabe vesti obnašal kot nekdo, ki vsega tega ne počne prvič. Njegova osebnost s smrtjo Justine Čobec doživi nenavaden preobrat – prepričan je, da bi mu soseda svoje premoženje tako ali tako zapustila v oporoki in ga troši, vplačuje visoke zneske na loteriji, a nikoli nič ne zadene, prilagodi obe stanovanji, da ima totalen nadzor in se seveda občasno pošteno zaplete v lastne lažnive niti, ki jih je napel in prepletel.
Zdi se mi, da bi takšna prevara težko trajala tako dolgo in da ne bi bilo nikomur nič sumljivo, da gospe tako dolgo ni na spregled. Tisti, ki ga spregleda oz. ima zares odlične sume, je pravzaprav Stane Grubar. A še preden bi utegnil karkoli storiti, umre. Pa čeprav je res nemogoče reči, da bi bil Martin kriv za njegovo smrt. Dirnbek nato zgodbo nepričakovano (in) naglo zaključi.
Dialogi tokrat niti približno niso na ravni Trampa, sam zaplet pa kot že rečeno, nekoliko preveč za lase privlečen. Lahko bi bila čisto simpatična kratka zgodba, do res berljivega romana mu manjka še nekaj piljenja in dodelav, obdelav in predelav. Mogoče izdan prehitro in brez ustreznega uredniškega pristopa, a o tem težko sodim, sem pač samo bralec. Nimam pojma, ali bi knjigo umestil v črno komedijo, kriminalko ali kaj tretjega, vseeno pa njegove naslednje knjige ne bom pričakoval tako nestrpno.
Litera, 2022
maticpise.com 