Živela bom

Včasih se mi na kakšni knjigi na bralni polici nabira prah, pa čeprav sem od trenutka, ko se jo dobil v roke, odločen, da jo bom prebral. Letos poleti je bilo časa za branje res (pre)malo in tudi jesen mi zaenkrat ne deluje bralsko prijazna. In kakšno knjigo včasih »moram« prebrat.

Tisti, ki spremljate literarno dogajanje v Sloveniji, veste, da je konec septembra Ljubljano obiskala nizozemska pisateljica turških korenin Lale Gül. Že kar »prašno« knjigo, sicer njen avtobiografski prvenec Živela bom, sem prebral izjemno hitro in si vmes nekajkrat zaželel, da bi z avtorico lahko naredil intervju. Kar nekaj vprašanj se mi je porodilo med požiranjem njene življenje zgodbe, zgodbe o boju za osebno svobodo.

Glavna junakinja romana Živela bom je Büsra, dvajsetletno dekle, ki skupaj s staršema (odločno in že kar ekstremistično materjo, ki ji Büsra nameni kar nekaj vse prej kot ljubkovalnih vzdevkov ter potrpežljivim očetom, ki cele dneve dela, da bi domov prinesel dovolj denarja), babico (očetovo mamo) ter sestro Dafne in bratom Halilom živi v Amsterdamu. Büsrina družina je po rodu iz Turčije in so sunitski muslimani. Kaj to pomeni, si boste lahko prebrali v knjigi, pa tudi številne razlike in razprtije, ki nastajajo že med posameznimi muslimanskimi ločinami in pripadniki vere. Živeti v precej svobodomiselnem in odprtem Amsterdamu je za dekle, ki ji vera zapoveduje takorekoč vse, predvsem pa ji ogromno prepoveduje; seveda zelo težko. Büsra se želi teh okov znebiti, mama pa vedno znova najde – vsaj moralni; dodatno železno kroglo, da ji jo obesi, ne le okrog noge, ampak kar okrog vratu.

Knjiga ima nekaj res izrazitih vrhuncev. Prvi je vsekakor šolski izlet v Rim (edini, na katerega je sploh smela iti), kjer so z vrstniki na dolgo in široko debatirali in filozofirali ter kjer se bralcu izpostavijo številni problematični vidiki, s katerimi se danes soočajo (mladi) muslimani po svetu. Po eni strani jih strogo omejuje njihova vera, zaradi številnih dogodkov v zgodovini ali že čisto običajnih predsodkov pa jih posledično omejujeta še država oz. družba, v kateri živijo. In tako kot Büsra, ki je celo rojena na Nizozemskem, mnogi od njih želijo verovati in verujejo, a si želijo, da bi šlo bolj za duhovno izkušnjo kot cel seznam pravil, prepovedi, groženj in kazni. Avtorica se tako kar nekajkrat vpraša – vmes boste našli celo pismo, ki ga je napisala in poslala verskim veljakom; o dejanskem pomenu vere in verovanja, če se po svetu dogaja toliko krivic in slabih stvari. Ti potemtakem vera samo pomaga pri tem, da se sprijazniš s slabim in nepravičnim?

Drug vrhunec knjige so poletne počitnice v Turčiji, kamor Büsra odide z družino. Šest tednov, vsako leto. Tete in strici ter drugi sorodniki in sosedje, ki želijo privlačno Büsro omožiti s kom »njihovim« in ta »njihov« pomeni marsikaj – lahko prihaja iz njihove vasi, kjer so seveda sami dobri in pošteni muslimani, lahko je njihov sosed in celo njihov sorodnik (poroke med bratranci in sestrične niso nič nenavadnega). Ampak v prvi vrsti je pomembno, da je predan muslimanskemu nauku. Büsri tovrstne dogovorjene poroke ne dišijo in se potencialnih snubcev in njihov mater otepa ter s tem še povečuje jezno lastnih staršev. Pri teh letih bi seveda morala biti že poročena in imeti vsaj enega otroka. Ona pa čas izgublja s študijem in išče izobraženca – norost! Mama seveda hrepeni po vrnitvi v rodni kraj (vas, če smo natančni), kjer bo cela družina živela v skladu z načeli islama, kar seveda ne diši otrokom (sploh Büsrin brat Halil uživa življenje s polno žlico, ker je moški in pač sme) in presenetljivo, niti očetu.

In potem je tu še Büsrino skrivno ljubezensko razmerje s Freekom, svetlolasim belopoltim Nizozemcem skandinavskih korenin, ki traja že tri leta. In če bi bralec sprva utegnil dobiti občutek, da mlada zaljubljenca še nista užila sadov ljubezni, pride zelo nazoren, že kar erotičen del, pri katerem utegne kdo zardeti, si pa res ne predstavljam, kaj je ob prebiranju tega (in tudi drugih) dela občutila avtoričina družina. Büsra razmerje uspešno skriva, pri čemer ji gre na roko tudi to, da živi z babico (čez hodnik od staršev) in da marsikaj lahko prikrije skozi delo ali študij, a je breme vseeno vse težje. Pretežko. Za nameček ji je jasno, kaj se bo zgodilo, če Freeka pripelje domov in ga predstavi družini. Še huje bi bilo, če bi ju s Freekom kdo zalotil na enem od skrivnih zmenkov. In seveda bo skozi zgodbo vsem jasno, kakšno sramoto je nakopala sebi in svoji družini, ker se je pustila razdevičiti pred poročno nočjo, ko bi se predala odličnemu muslimanu. Ljubezen sploh ni pomembna, to pride kasneje. Če sploh.

Simbolično bi lahko rekli, da se Büsra bremen in okov znebi, ko si nekega dne okoli glave ne zaveže več rute. Težko si je predstavljati, kakšne notranje viharje je morala junakinja/avtorica prestati za tak pogumen korak in potem še za to, da je vse skupaj tako nazorno in iskreno opisala v knjigi. Ženska, muslimanka, ki si upa vse to. Upal bi reči, da si je Salman Rushdie (moški, sicer) fatvo priklical za veliko blažje pisanje.

Zdi se nam, da o islamu nekaj vemo, ker smo kaj prebrali, kaj slišali, videli. Ampak tako osebna prvoosebna izpoved nam da pravzaprav vedeti, da nimamo pojma. Tudi dejstvo, da se našim otrokom zdi, da nimajo pravic (oziroma znajo pravice jasno izpostavljati) in da so njihova življenja res bedna in da jim starši ničesar ne pustimo; imajo nek smisel, dokler ne prebereš takšne knjige. Kljub vsem kritikam in nelagodju imam še vedno občutek, da gre predvsem za neko prizadevanje, da bi se morale določene stvari spremeniti in »modernizirati«, kot se je spremenil svet. Ne preseneča, da sta pogosto omenjena tako Atatürk kot Erdogan, pa evropska desničarska politika in begunska tematika. Živela bom je mogoče res avtobiografska izpoved, ampak obenem tudi dokument časa, v katerem živimo in se borimo za pravice, pa čeprav ne vsi za enake.

Mladinska knjiga, 2023