Biografija (ali pač prvi del) o življenju, karieri in karieri Olivere Ćirković, je dvignila kar nekaj prahu. Avtorico bi morali poznati kot odlično košarkarico in mogoče kasneje uspešno poslovno žensko, filantropinjo, tako pa gre za nenavadno kombinacijo biografije, s prepletom družbene kritike in hvalisanja.
Naj začnem na začetku – za Olivero Ćirković in združbo Pink Panter nisem nikoli slišal. Ženske košarke za razliko od moške nisem nikoli spremljal in tako mi je bila po športni plati ta sicer uspešna srbska košarkarica, ki je pečat pustila tudi v Sloveniji, popolna neznanka. Kariero je začela v majhnem, a prodornem in za mlade več kot očitno odličnem klubu Voždovac, odšla k velikanu – Crveni zvezdi in nato v Jedinstvo iz Tuzle. V kariero je zarezala vojna na področju bivše Jugoslavije in naslednjih šest let je blestela v grškem Pagratiju. Sledilo je leto v urejenem Celju in nato zaključek kariere v Crveni zvezdi, kjer je bila kratek čas nato še športna direktorica. Leta 1997 je 192 centimetrov visoka Olja postala mama Nikoli, se ločila in nato postala vodja mednarodne kriminalne združbe Pink Panter, ki je slovela po predrznih ropih draguljarn, prekupčevanju in predvsem preprodaji umetniških del, predrznostjo in tudi skrivnostnostjo, ki jih je obdajala. Pink Panterji pač.. V obeh grških zaporih – Eleonas Thiva in Korydallos, pa tudi Grčiji nasploh ima Olivera Ćirković neverjeten sloves, saj ji je iz obeh uspelo drzno pobegniti.
Dobršen del knjige je posvečen njenemu odraščanju, navezanosti na starša, učenju klavirja in nato treniranju košarke ter postopnemu napredovanju in (zasluženemu) uspehu. Olivera Ćirković je bila garačica, 100 % predana tistemu, kar je počela in neizmerno hvaležna vsem, ki so ji nudili podporo. Spominja se soigralk, trenerjev, uspehov in porazov, pričakovanj in razočaranj. Velik del je posvečen očetu, ki ga je imela iskreno rada, on pa je bil že od njenega rojstva prepričan, da je njegova hči res poseben otrok. Večkrat se vpraša, kako bi njena starša dojemala njeno drugo (kriminalno) kariero, zabaven je predvsem del, ko opisuje življenje v Sloveniji, žalosten pa seveda tisti o borbi z boleznijo.
Leto njene kariere je bilo zaznamovano z nosečnostjo, česar dolgo ni nihče opazil in tudi po rojstvu sina se je hitro vrnila pod koše in na parket. Njen sprva popoln zakon se je hitro izkazal za nekaj povsem drugačnega, tako je bila vzgoji sina prepuščena bolj ali manj sama oz. sta ji bila v veliko pomoč starša. Kasneje se v njeno življenje sicer vrne tudi bivši mož, a to je že tista druga zgodba, druga kariera.
In skozi vse to se prepleta njeno drugo življenje – življenje iskane kriminalke. Ali če sem bolj natančen – njeno preživljanje časa med zaporniškimi zidovi, v celicah, na sodiščih, treniranje in nato slikanje. Morda bomo čez kakšnih deset let o Oliveri Ćirković govorili kot o veliki akademski slikarki, kdo ve?
Prav veliko o Pink Panterjih v tej knjigi ne izvemo. Imena njenih sodelavcev niso prava – z eno izjemo, Dragana Mikića; a z nekaj brskanja po spletu, ogledom TV-serije o tej mednarodni združbi, boste hitro vedeli dovolj. Mnogo bolj iskrena in neposredna je pri opisovanju spreminjanja srbske družbe in nastanka novih povzpetniških poslovnežev, politikov, vojnih dobičkarjev, vse skupaj je prepleteno s sumljivimi in nezakonitimi posli, katerih del je sicer tudi sama. Avtorica samo sebe predstavlja skoraj kot žensko različico Robina Hooda, nerazumljeno in nedolžno, ki jemlje bogatim, ker imajo preveč in bogastva z nikomer ne delijo. Sicer pa ni počela nič takšnega, kar ne bi počeli tudi ostali, ki pa niso bili kaznovani. Vsekakor pa bi glede na vsebino ta knjiga lahko nosila tudi naslov Jaz, Olja.
Knjigo se je Olivera Ćirković odločila napisati tudi zato, da svojo življenjsko pot opiše in nekatere odločitve pojasni sinu. Sam si upam reči, da gre predvsem za odlično marketinško potezo – prvi knjigi sta sledili še dve (najbrž bomo prevode prej ali slej dobili v slovenščini), in ja, ne bom presenečen, če nas ne čaka kmalu še kakšna likovna razstava. Poleg tega v tej knjigi pravzaprav res ne izvemo skoraj nič o tem, kako je prišlo do »ustanovitve » Pink Panterjev, kakšne so bile njihove metode dela, ki – vsaj po hitro najdenem na spletu, tako zelo nedolžne niso bile, pa tudi oznako »robinhoodovstva« bi jim zlahka vzeli.
Vsaka zgodba ima dve plati in tukaj beremo zgodbo Olivere Ćirković – kot jo je videla, doživela in bila vanjo prepričana ona sama. Zgodovina nas pač uči, da so mnogi mafijski bogovi, kriminalni veleumi, zločinci proti človeštvu in vsi drugi negativni liki, verjeli in bili prepričani v to, da delajo dobro. Pa ne (le) zase, ampak predvsem za ljudi. Le kako bi zvenela zgodba Pabla Escobarja, če bi jo pripovedoval on sam? In da ne bo pomote – v tej knjigi je veliko, žal preveč resničnega in avtorica odlično nastavlja ogledalo ne le svoji domovini, ampak tudi mnogim drugim državam in družbam, kjer je stanje podobno (ali še slabše). Ampak Olivera Ćirković pač ni angelček, ampak (anti)junakinja, bivša športna zvezda in vodja ene najzloglasnejših kriminalnih združb v Evropi.
Učila International, 2023
maticpise.com 