Knjiga, takorekoč doktorska disertacija Uroša Perka, odpre zanimivo, pri nas kar pogosto (načrtno) spregledana ali zamolčana tema. In čeprav lahko rečem, da je branje pogosto naporno (in tudi dolgočasno), vam bo vsekakor dalo misliti in mogoče boste tudi na pregovor »zdrav duh v zdravem telesu« začeli gledati malce drugače.
Osebno sem v športu najdlje prišel do statusa rekreativca in nimam prav nobenih profesionalnih izkušenj. Kot oče dveh najstnikov, ki sta lep del svojih življenj (starejši sin to še vedno počne) posvetila športom, lahko rečem – šport je krut. Pa tukaj ne mislim le kislih obrazov tistih, ki osvajajo druga, tretja in vsa naslednja mesta, ne izpolnijo kvalifikacijskih norm, so diskvalificirani, se poškodujejo … Morda ste bili kdaj na kakšni otroški nogometni (priznam, tudi na košarki ni bistveno drugače) tekmi, kjer ne veste, ali se bodo stepli očetje na tribuni, mame na parkirišču, igralci na igrišču ali bodo vsi skupaj družno pričakali sodnike in obračunali z njimi. Ne, to ni normalno. Morda ste kdaj tudi spremljali kakšen trening npr. gimnastike in slišali gore zmerljivk, zbadljivk in žaljivk, ki jih otrokom namenijo trenerji, pa tudi sotekmovalci (obeh spolov, seveda).
In seveda ste potem tolažili otroka in ga potolažili, vsaj do naslednjega treninga ali tekme. Recimo, da na svoja otroka nisem nikoli izvrševal posebnih pritiskov ali zdravil svojih frustracij. V obeh sem prepoznal potencial, ga zdravo spodbujal, a hkrati razumel, da včasih preprosto ne gre. Oba »krasi« značilnost, da ko dosežeta nek nivo, ne gresta (zmoreta, nočeta?) naprej. Hči je tako s plavanjem prenehala, pa bi lahko dosegla marsikaj. Sin se s košarko še bori in če je med njima kaj drugače, potem je to želja – on si želi v košarki uspeti, hči je plavala, dokler je v tem uživala. Lahko bi rekel, da je ona pravočasno odnehala, pred njim pa je še najbrž najtežje obdobje.
Še nekaj je, česar se moramo glede športa zavedati. In to ni, da je potrebnega veliko odrekanja (vseh v družini), treningov in da noben šport ni posebej poceni. Poškodbe. Način in intenzivnost treningov dandanes v pravzaprav vseh starostnih kategorijah, je uničujoč. Trije treningi na teden hitro postanejo pet treningov, pa tekme ob koncih tedna, kasneje pridejo tudi do desetih treningov na teden. In ne pretiravam – poznam primere, ko so dekleta v osnovni šoli trenirala gimnastiko, treningi uro in pol zjutraj pred poukom in še uro in pol ali dve popoldan, pogosto tudi sobote niso izostale. In potem so otroci pri trinajstih, petnajstih … kronično poškodovani. Poškodovano blago. In je konec njihovih (ali morda starševskih) sanj o športni karieri, medaljah, prvenstvih, slavi …
In potem?
Potem pridejo pa duševne motnje. Duševno zdravje delimo na duševne motnje in duševne težave. Duševne motnje so: depresija, anksioznost, tvegani in škodljivi vzorci pitja alkohola ter motnje hranjenja. Seveda znotraj vsake motnje najdemo še podkategorije, kombinacije in ko enkrat berete tako strokovno delo, ki pa se naslanja na dejanske primere, se res vprašate, kako zdrav je v resnici šport?
Perko v knjigi poleg lastnih izkušenj opiše še pretresljivo izpoved vrhunskega rokometaša, ki se je spopadal z zlorabo alkohola in pa zgodbo športne plezalke, ki se je borila z motnjami hranjenja. Vsekakor aktualne tema, na katero je ne tako dolgo nazaj opozorila tudi naša najboljša plezalka Janja Garnbret. Kje so potem še vsa prepovedana (po)živila, ki imajo ravno tako lahko negativen učinek tudi na duševno zdravje …
Pa znova – to so težave, ki so prisotne povsod, v vseh športih in se začnejo pojavljati že zelo zgodaj. Pritisk staršev, neustrezna vloga trenerjev, pritiski sovrstnikov in nenazadnje njihove lastne sanje in želje. Šport ni pomemben, spol tudi pravzaprav ne. Žal je pri nas marsikaj dosegljivo tudi otrokom – alkohol, tobak oz. nikotinski pripravki in nadomestki, energijske pijače, poživila, steroidi in dodatki ter še kaj. Najbrž se marsikaj dogaja tudi na povsem sistemski ravni. Pomembno je zavedanje, da se je treba o tem pogovarjati in da bi morali vsemu temu vsi posvečati več pozornosti. Kazati s prstom na »problematične« najstnike, ki popivajo, kadijo in se drogirajo ter v zvezde kovati »popolne« športnike, katerih telesa so ravno tako naphana z marsičim kemičnim in uničujočim, za nameček pa v sebi tiščijo še vse stiske in težave, je pač narobe. Avtor se sicer v knjigi še najmanj ukvarja s problematiko duševnega zdravja med otroci in mladostniki, čeprav jo omenja, a se je vsekakor treba zavedati, da se pri profesionalnih športnikih to ni zgodilo včeraj, ampak pravzaprav v trenutku, ko so se odločili za šport.
Duševne motnje v športu je vsekakor knjiga, ki bi jo priporočil vsem, ki so kakorkoli povezani s športom – staršem mladih in perspektivnih športnikov, športnikom, ki bodo tako morda prepoznali kakšne opozorilne signale ter seveda vsem funkcionarjem, trenerjem, športnim psihologom, fizioterapevtom … v športnih klubih in društvih. Običajnega bralca utegne vse skupaj dolgočasiti oz. se bo izgubil v vseh raziskavah, podatkih in strokovnih opisih in izrazih, a še enkrat – recimo, da je to knjiga, ki ni namenjena njim, kar pa seveda ne pomeni, da je ne rabite prebrat.
Buča, 2023
maticpise.com 