Pretežno jasno

Prvenec igralke Barbare Cerar je eno najprijetnejših bralnih presenečenj tega leta. Pripoved o Olgi Vrabec, ki se bori z nepričakovano ločitvijo, pozabljeni strahovi in demoni ter nemogočimi sosedi, vas bo zabavala in pripravila do solz.

Barbara Cerar kot igralka seveda ni novo ime – filmi, gledališče, TV-serije, TV reklame in še bi lahko našteval. Lansko leto sva celo sedela skupaj v šolski klopi – v starševski vlogi; saj sta bila najina otroka kratek čas sošolca. Njen obraz mi je vedno nekje na robu joka in žalosti, glas tih in neprepoznaven, zelo težko bi rekel, da se mi je v kakšni vlogi vtisnila v spomin. Kot pisateljica je novinka in ne bom presenečen, če bomo o knjigi Pretežno jasno govorili kot o prvencu leta.

Po prebranem prvem poglavju sem pričakoval solzavo zgodbo o ubogi Olgi, ki jo je pri 37-ih mož zapustil in šel z drugo, ona pa je ostala sama, s kupom spominov, kreditom in razbitimi sanjami. In če sem kaj opazil že v uvodu, potem je bil to izredno bogat jezik, poln besednih preigravanj, nenavadnih primerjav, hudomušnosti in humornega sarkazma.

Olga Vrabec, torej. Olga Vrabec Golob, če smo natančni. Olga Vrabec, ki je imela celo življenje težave zaradi disleksije, po smrti staršev v prometni nesreči jo je skozi puberteto vodila do tedaj odtujena teta Zdenka in ko je enkrat spoznala Toma, se je svet zdel popoln. Nekaj let kasneje poroka, stanovanje (in kredit) ter seveda želja po družini. Ne bo šlo. Nikakor. Otrok ne bo, nikoli. Tom, profesor telovadbe, v fitnes zahajajoči popolnež, zapade v fazo »vseenosti«, njun zakon pa počasi propada in takorekoč razpade, ko se Tom odloči, da želi živeti s Karolino. In gre. Olga pa v jok in (skoraj) na drevo. Obupana razmišlja tudi o samomoru, se (skoraj) bivšemu možu vsaj malo maščuje s tem, ko v smeti pomeče vse njegovo – začne s poročno sliko, nadaljuje z rezervnimi ključi avta (?!) in konča z njegovim potnim listom.

Potem pa sledi preobrat. V samouničevalnem zagonu odide do soseda Rokija (mišičast, na videz butast in mrkogled varnostnik) po cigarete, pozabi vžigalnik, obišče še drugo sosedo Karlo, ki je Karolinina teta in ji pove marsikaj. Medtem, ko naliva domače žganje in zvija debele džojnte. In ker je bioenergetičarka in kot se izkaže kasneje, ženska tisoč darov in sposobnosti, predvsem pa dobra duša, se odloči, da bo ubogi sosedi pomagala.    

Začne se odvijati nenavadna in skoraj neverjetna spirala, ki se je ne bi branili niti največji in najbolj prekaljeni mojstri jezika in besede. Upam si reči, da se tu vsekakor pozna tudi avtoričina igralska kilometrina – najbrž na stotine besedil in upodobitev, odrska umetnost pripovedovanja in podajanja zgodbe ter sposobnost vživljanja v različne vloge. Sicer nihče od karakterjev ni prav podrobno razdelan – morda je izjema Olga; ampak menim, da to niti ni namen te zgodbe in o vseh vemo pravzaprav točno toliko, kot je treba.

Poleg Karle (ki se poleg prej naštetega spozna tudi na pedikuro, manikuro, frizuro in še kaj) in Rokija (ki je v prostem času slikar in sploh duša od človeka) v zgodbo vstopi še ostarela soseda Rezka (naglušna, ki sosede zbuja z obrednim jutranjim sesanjem ter vsak dan v bolnišnico nosi sveže pečene piškote in tam spoznava ljudi) ter Olgin (skoraj) bivši mož Tom, njegova nova izbranka Karolina ter družina Urankar. Karla in Karolina sta Urankar, Karolinina mama je Katra in njen brat Korl. Ja, res je – vsi imajo imena na K in so v vsej svoji nadležnosti nerazložljivo simpatični.

Glavni zaplet se zgodi, ko Olga v slaščičarni, kjer vase vnaša neverjetne količine sladkorja, najprej omedli, nato bruha vsepovprek in na urgenci izve, da je noseča! In da bi bila zmešnjava popolna, je noseča tudi Karolina, ki je s Tomom medtem v Maroku (na kopiji poročnega potovanja Olge in Toma) in obe sta noseči približno enak čas. Karolina je v Toma nesmrtno zaljubljena, Olga ga tudi videti ne želi več, on pa obema kupuje enake stvari za dojenčka in je zdaj pri eni, zdaj pri drugi.

Olgi zaradi številnih neuspešnih poskusov zanositve in namišljenih nosečnosti ne verjame niti njen ginekolog in jo pošlje k psihiatru, tako da zadevo na daljavo uredi teta Zdenka. In ja, je noseča. Seveda je oče Tom, ampak ona želi otroka vzgajati sama. Tom naj svojega malega goloba vzgaja s Karolino in lahko je Tom (ker je to Tomova družinska tradicija) ali nekaj na K (ker je to tradicija pri Karolini), njej je vseeno. Sama, pa pika. No, mogoče s pomočjo sosedov in tete Zdenke. Olga se sicer ne bi branila Korla (ampak so mu všeč moški) in zdi se, da se nekaj plete med njo in Rokijem, v nekem preblisku poimenuje dete, za katerega je prepričana, da bo deklica in zdi se, da bo otroka res vzgajala sama.

Lahko bi rekli, da je konec melodramatičen, solzav in jokav, ampak … je lep. Avtorica zgodbo zapelje v nepričakovano smer, ampak to stori na tak Benigni-Življenje-je-lepo način. Z marsičim sem se lahko poistovetil – ločitev v obdobju, ko misliš, da bo postalo res lepo, identičen datum poroke in nepričakovani dogodki in zapleti v življenju, prismuknjenci in predvsem strah ter mestoma tudi samouničevalnost. Mi bo uspelo, nam bo uspelo? 

Življenjsko, polno upanja in sprejemanja, razumevanja. In če bi knjigo po prvem poglavju skoraj odložil in pustil neprebrano, sem jo potem dobesedno požrl, se ob branju res zabaval in lahko se pridružim besedam Vinka Moderndorferja v spremni besedi – »Komaj čakam pisateljičino naslednjo knjigo!«.

Mladinska knjiga, 2023