Predor

Roman o bombardiranju Londona med drugo svetovno vojno, o nenavadnem obdobju odraščanja in vezeh, ki se stkejo, ko in kjer to najmanj pričakuješ.

Roman Predor so pri slovenskem založniku opisali kot »topel roman o prijateljstvu, ljubezni, predvsem pa pogumu.« Mogoče bi lahko v vse skupaj dodali še družino, saj pri številnih akterjih igra zelo pomembno vlogo. Vsekakor vam priporočam – sam priznam, da se tega poglavja druge svetovne vojne v šoli nismo učili, da si preberete spremno besedo Življenje v bombardiranem Londonu zgodovinarja Mihe Poharja, saj bi bralec lahko zmotno dobil občutek, da je glavno prizorišče – postaje londonske podzemne železnice kot zaklonišče, bolj fiktivne kot realne narave. Ampak je tako bilo, zakaj pa v spremni besedi.

Druga svetovna vojna, London in neusmiljeno bombardiranje britanskega glavnega mesta, predvsem delov bližje ob obali. Nočno bombardiranje, saj dnevno zaradi uspešne protiletalske obrambe in uporabe prvih radarjev na britanski strani, ni bilo tako zelo uspešno. No, cilj Nemcev je bil tako ali tako izbrisati mesto, zlomiti duha, onesposobiti mornarico in si v svojem osvajanju sveta podjarmiti še Veliko Britanijo. In če vemo, da se kraljevina ni pobrala in kaj bolj aktivno vključila v vojno dogajanje vse do znamenitega dneva D (6. junija 1944), ko se je pridružila ameriški vojski, je Hitler vsekakor naredil dovolj škode.

Glavna junakinja romana je Ella, štirinajstletnica, ki je zbolela za otroško paralizo in ima sama večkrat občutek, da je družini zaradi težav s hojo ter spremljajočih zdravstvenih težav bolj v breme kot kaj drugega. Ob podzemnih rovih in predorih, v katerih preživljajo noč za nočjo, je najbolj prisoten in živ strah pred nekim drugim predorom, t. i. »železnimi pljuči«, ki so ji pomagala preživeti. V zvezek piše izmišljene zgodbe, popoldan za popoldnevom stoji v vrsti pred vhodom na podzemno železnico, da bo za svojo družino dobila dovolj prostora, da bodo imeli kje spati. Ima mlajšega brata Robbieja, navihanega (skoraj) desetletnika, ki obožuje živali in pustolovščine, v večerih pa mora spati ob svoji starejši sestri, saj ve, da ona brez njega ne more dihati.

In potem na sceno stopita dve osebi. Najprej je tu Jay, umazan in razcapan hja, lahko rečemo nebodigatreba ali pa pridanič, vsekakor pa iznajdljiv najstnik, ki spretno prodaja predvsem prostor na podzemni postaji ali v njeni okolici (recimo v garderobi), da zasluži nekaj denarja. Zakaj, boste izvedeli med branjem. Ellin brat Robbie je njegov občasen pomočnik, od prvega trenutka dalje pa se zdi, da je (skoraj) vrstnikoma preskočila iskrica. A zunaj divja vojna, Ella zna komaj živeti, kaj šele, da bi imela lahko rada nekoga, ki ni član njene družine.

Druga oseba, ki se pojavi (oz. bi bilo bolj pravilno, da privihra) in konkretno poživi dogajanje, pa je Quinn. Krajše za Quintana, čeprav bi bilo še bolj pravilno lady Quintana. Hči grofa, katere družinske korenine segajo vse do Viljema Osvajalca in ki je z razmeroma varnega podeželja s polnim kovčkom (dragocenega družinskega nakita) prišla v London, da bi lahko pomagala. Prva oseba, v katero trči, je seveda Ella in med dekletoma se hitro stke nenavadna prijateljska vez, ki jo krepi (ali pač kazi?) Jay. V London je zbežala po noči s hlevarjem Thomasom, v njegovih hlačah in ima zelo svetovljanska (včasih pa prostaška) razmišljanja. Ali kot kasneje trojico zanimivo opiše Ella – zmikavt, pokveka in pocestna kanalja.

Roman se sicer začne takole: »Zdaj smo trije. Bili smo štirje, a eden od nas bo umrl.« V ne tako zanemarljivi stranski vlogi, torej kot peti, se pojavi tudi Quinnin brat Sebastian. Študent, odličen pevec, ki se ga družina odpove, saj je kazal nekoliko preveč očitna pronemška oz. prohitlerska nagnjenja, kar bo kasneje sicer odlično utemeljil. In ne, ne gre za to, da bi bila njegova razmišljanja tako zelo pronemška kot so predvsem proti konservativni in tradicionalistični britanski monarhiji, kjer človek nima prave svobode odločanja.

Quinn in Sebastian vsekakor odstopata. Njuna razmišljanja, naprednost in odprtost se zdita močno pred časom. Upal bi si reči, da vsaj dvajset let, če ne še kakšno desetletje več. Prepričan sem, da se je o določenih stvareh že takrat govorilo in razmišljalo, da se je marsikaj tudi počelo in zgodilo, ampak je bilo vse to povsem drugače obravnavano. Vsekakor pa se o tem ni javno oz. preveč na glas razpravljalo. Morda je tu faktor njunega družinskega porekla, višje (in kvalitetnejše)  izobrazbe, ampak iskreno – Quinn je v nekaterih razmišljanjih še za današnji čas preveč odprta in neposredna.

Sam roman ima sicer dve prelomni točki – prva je, ko po enem od rednih bombardiranj iz londonskega živalskega vrta pobegnejo opice in se Ellin brat Robbie odločil, da bo eno ulovil. In ker njegovo družino skrbi, ga gresta Jay in Ella iskat in v trenutku, ko po mestu zadonijo sirene za letalski napad, sta najstnika na odprtem, sredi živalskega vrta. Približno 12 minut preden bodo na mesto začele padati prve bombe. In druga je, ko v Ellini osnovni šoli, kjer je štab civilne zaščite in kjer neumorno pomagajo njena mama, pa tudi Quinn in Jay, raznese bombo. UXB je beseda, ki se vsake toliko pojavi kot preteča grožnja smrti. Bili so štirje …

Avtorica (ki je leto mlajša od mene, pa ima za seboj že 26 izdanih knjig!) se je res odlično, ne pa dolgočasno podrobno, poglobila v svet zahtevnega in nenavadnega odraščanja v specifičnem času in še toliko bolj specifičnem okolju. Strahovi in tegobe, ki jih opisuje, bolj ali manj skozi Elline oči, so pristni in iskreni, čuteči in skoraj oprijemljivi. Človek bi zlahka pomislil, da gre za (avto)biografsko pripoved, tako zelo prepričljivo je vse skupaj.

Predor je v času, ko ne tako daleč divjata dve vojni, ki se lahko pravzaprav kadarkoli razširita, zanimivo branje. Sploh za mladino, ki vse skupaj dojema preveč površno in minljivo, včasih romantično (spoznala-bom-široko-plečega-vojaka-ki-me-bo-rešil-in-skupaj-bova-do-konca-življenja), drugič herojsko (šel-bom-v-vojno-in-uspelo-mi-bo-priti-do-glavnega-zlobneža-ki-ga-bom-ustrelil-in-postal-junak), vsekakor pa utopično. Vojna je, kako preživeti. Dan, noč in tako naprej. Iz dneva v dan. Tako je bilo osemdeset let nazaj in žal je tako danes. Svet se kaj veliko ni spremenil, žal.

Miš, 2023