Težka voda

Težka voda, prvenec Pie Prezelj, je težka knjiga. Pripoved, v katerem nam je vsak junak tako zelo znan in hkrati tuj ter knjiga, ki jo težko odložimo, a smo ob koncu »prazni«, z ničkoliko vprašanji.

Tu pa tam se zgodi, da berem knjigo, ki ji težko kaj veliko očitam, pa hkrati nimam pojma, kaj naj si mislim o njej. Pred časom sem zasledil opis kolega o knjigi V gozdu in vrtiljaku čustev, ki so ga prevzela. Tudi mene so. Še danes nisem prepričan, ali mi je bila knjiga všeč ali ne. In s Težko vodo je podobno. Skoraj tipičen, kar malo »cankarjanski«, predvsem pa slovenski roman, ki bi ga na film najbrž imenitno prenesel Jan Cvitkovič.

Temačen, a hkrati življenjski. Preprost, a neverjetno zapleten. Ki se (najbrž) dogaja danes, a je globoko zakoreninjen ne le v včeraj, ampak kar v nekoč. Kjer so junaki zelo ljudski in preprosti, pa hkrati večplastni in polni nekih skrivnosti. Moderno, a avtohtono in pristno.  

Zgodba se vrti okrog Ide, osamljene vdove, ki se spominja mladosti in mladostne prijateljice Milene ter homoseksualnih nagnjenj, ki v nekih drugih časih niti približno niso bila sprejemljiva. Pa moža Toneta, s katerim nista mogla imeti otrok in se je hodil zabavat k drugim. Ker – zakaj pa ne?! Še posebej rad k sosedi Marti, ki morda iz slabe veste (morda pa ne?) obiskuje Ido in ji skuša pomagati. In tu je še Lojze, še en zanimiv lik, kot ga najbrž še vedno lahko najdemo v vsaki slovenski vasi – bodisi za točilnim pultom bližnje gostilne, na prižnici ali v kakšni razpadajoči lopi. Ve se, kam sodi ženska in kdo je edini možni gospodar v hiši in še kako dobro se ve, kdo je nad vsem – Gospod.

Mojstrsko izpisano, z zanimivimi citati in navedki iz Svetega pisma, tesno prepletenimi svetovi in usodami. Pisanje, kot bi ga pričakoval od nekoga starejšega (avtorica jih še ni dopolnila trideset) in morda celo moškega. Kar vsekakor pomeni, da je avtorica dosegla in presegla marsikaj. In postavila letvico zares zelo visoko.

Pa vseeno – kaj si mislim o knjigi? Včasih me po zapisu prešine kakšna misel, spreleti neko zavedanje, uvid … a tokrat ga ni. Vsekakor knjiga, ki vam jo lahko priporočim, da boste o vsebini, smislu, pomenu in namenu presodili sami. In obenem knjiga, ki ji – in to se mi dogaja prvič!; ne morem dati ocene. Tako subtilno dovršeno izpisana in »izrisana«, z zanimivi karakterji in za naš prostor neobičajnim tokom zgodbe, a ni meni osebno dala pravzaprav nič, razen zmede v glavi. Presodite (in ocenite) sami.

Brez ocene

Goga, 2023