Knjiga Reinholda (in Diane) Messner Podobe smisle s podnaslovom Odrekanje kot navdih za uspešno življenje je avtobiografski preplet spominov in utrinkov iz Messnerjevega otroštva, prvih plezalnih podvigov, soočenj s smrtjo, smrtjo kot tako, čudežnimi preživetji, vedno novimi izzivi in stanjem sveta, v katerem živimo.
Pravzaprav bi na tej točki lahko skoraj nehal pisati. Mogoče je napaka, da je to moja prva prebrana Messnerjeva knjiga in ne poznam njegovega siceršnjega sloga pisanja, še posebej tistega, ko pripoveduje o svojih himalajskih podvigih. Pa ne le o Himalaji, tako kot naši alpinisti s strahospoštovanjem govorijo o naših gorah, on pripoveduje o domačih Dolomitih. (V knjigi recimo tega ni, a je Messner med mnogimi dosežki podpisan tudi pod prvo peš prečenje Antarktike, Grenlandije in puščave Gobi.) A v tem pripovedovanju manjka življenja, vznemirjenja, razburljivosti, očaranosti … v skoposti Messnerjevega pripovedovanja smo takorekoč »oropani« tistega nekaj, kar ljudi kot je on, žene v tovrstne izzive. Ampak še enkrat – to pravzaprav ni knjiga o tem in ne vem, kako piše sicer.
Podobe smisla so dobesedno oris vsega tistega, kar je zanj v življenju pomembno (bilo, je in bo). Razlog za njegov pogosto kar asketski način življenja in temelji za odločitve, ki jih je v življenju sprejemal. Vse od otroštva in življenja v skromni, domala samooskrbni kmečki dolomitski vasici, v veliki družini, kjer so otroci (skupaj jih je bilo devet, le ena hči) počeli stvari, ker je bilo tako pač prav. Počeli stvari – nabirali in cepili drva, skrbeli za živali in čistočo kmetije, se zgodaj naučili, da je treba za skromen zaslužek pogosto veliko in trdo delati, spoštovali naravo in njene danosti ter darove. Danes je to kršenje pravic, izkoriščanje otrok, suženjsko delo in se zaključi, še preden se začne, z besedami »Ne bom. Nimaš pravice, da bi mi rekel, da moram.«
Messner je bil v družini pravzaprav črna ovca, saj se je zgodaj začel zanimati za stvari izven nekih formalnih in akademskih okvirjev – privlačile so ga gore, najprej strme stene domačih Dolomitov, kasneje drugi evropski masivi in nato seveda največji izzivi – Himalaja. V Podobah smisla lahko izvemo nekaj več o tem, zakaj je bil pri svojih odpravah mogoče bolj učinkovit (ali pač uspešen?!) od drugih – skromna oprema, majhne odprave in predvsem prepričanje v lastno znanje, sposobnosti in izkušnje.
Seveda je tudi on ob tem na poteh izgubljal ljudi. Najbolj boleča in pretresljiva je bila ekspedicija na zloglasni Nanga Parbat (se spomnite Tomaža Humarja?) leta 1970, ko je v izrednih (morda bi tukaj lahko uporabil izraz ekstremno izrednih) razmerah med sestopom življenje izgubil njegov brat Gunther, njemu so amputirali sedem prstov na nogah, zaradi česar je moral v prihodnje močno spremeniti in prilagoditi svoj slog plezanja. Zdi se takorekoč neverjetno, da je bil prav Nanga Parbat njegov prvi osemtisočak, do leta 1986 je osvojil še preostalih trinajst in se med drugim kot prvi brez pomoči dodatnega kisika povzpel na streho sveta.
A vse to je v Podobah smisla postranskega pomena. Alpinistični turizem, kopičenje stvari, pretirana potrošnja, onesnaževanje, plastika, podnebne spremembe in še bi lahko našteval. To so teme, ki se jim Messner posveča v tej knjigi, ki jo je predstavljal tudi na promocijski turneji v Sloveniji. Pomemben del je tudi nova ljubezen v liku in podobi Diane Messner, skoraj še enkrat mlajše Luksemburžanke, ki je v Messnerju prebudila iskrico ljubezni in razširila pogled na (sodobni) svet. Pa to niti približno ni bilo tako preprosto kot se morda zdi – kar zapišeta in priznata oba, del knjige in svoje videnje nanj, njegovo življenje in kariere ter seveda skupno pot; je zapisala tudi Diane.
Knjiga je mogoče na trenutke ne toliko pridigarska, kot predvsem očitajoča. Vsi vemo, da živimo v času, ko vse bolj občutimo posledice dejanj preteklih generacij in tudi našega odnosa do sveta in planeta, a se zdi, da je toliko kot očitkov tudi rešitev. Vsak zagovarja svojo. Messner kot nekdo, ki je pred več kot petdesetimi leti prvič obiskal Himalajo, pa predtem Dolomite in Alpe, zagotovo vidi tako posledice globalnega segrevanja kot tudi onesnaževanja in pohvale vredno se mi zdi, da prek svojih fundacij in tudi z lastnim delom na vse to opozarja in skuša spremeniti predvsem naš pogled na svet.
Svet se spreminja in s spremembami se bomo očitno morali naučiti živeti in se nanje predvsem pripraviti. Karkoli storimo (zapremo rudnike, odpiramo nove in nove jedrske elektrarne, ukinemo fosilna goriva, postanemo vegani, prepovemo plastično embalažo …), našega planeta (žal) ne bo rešilo. Tudi sam se spomnim svojega prvega uspešnega vzpona na Triglav v začetku devetdesetih in ledenika, ki sedaj izginja, pa že tedaj kot bucike v goro »zapičene« vse tiste, ki so se želeli skoraj vsi v istem dnevu povzpeti na najvišji vrh Slovenije, pa vseh praznih pločevink piva pri Aljaževem stolpu …
Messner je bil takorekoč med prvimi, ki je začel z uspešnim osvajanjem Himalaje in s svojim entuziazmom ter številnimi predavanji, od katerih je živel, je navdušil nove in nove generacije. Ne le tistih usposobljenih plezalcev in alpinistov, ampak tudi številne »turiste«. Torej bi lahko rekli, da je (ne)posredno kriv za vse tisto, kar se dogaja v Nepalu, Katmanduju, Himalaji in drugod. In seveda je pravilno, da opozarja na vse to, ampak tukaj smo.
In sedaj, ko zbiram vtise in zapisujem to mnenje, vidim, zakaj sem bil že med branjem pravzaprav zmeden in nisem čisto vedel, kaj naj si dejansko mislim o knjigi. Neizmerno spoštujem gospoda Messnerja, njegove dosežke in vse spremljevalno delo, a po drugi strani – on je bil med pionirji, obenem že takrat med tistimi, ki so se tega lotevali skromno. Najbrž si tudi Henry Ford ni mogel predstavljati, kakšno revolucijo v avtomobilski industriji bo sprožil, podobno pa velja tudi za vse druge izumitelje, revolucionarje in pionirje. Nekdo je začel, mnogi so nadaljevali, danes nadgrajujemo, kdo pa bo končal vse skupaj?
Hiša knjig, HKZ, 2023
maticpise.com 