Knjigi francoskega avtorja Daniela Pennaca težko rečemo roman, čeprav glede na starostno skupino, ki ji je namenjena, gre vsekakor za daljši zapis, vsekakor pa večplastno delo, ki ga bodo različne skupine različno dojemale.
Volčje oko je pripoved o dečku in volku. Prvi del z naslovom Srečanje govori o tistem lahko bi rekli usodnem trenutku, ko deček v živalskem vrtu pride pred volčjo ogrado, v kateri živi Sinji volk. Volčje oko je življenjska zgodba Sinjega volka, ki jo dečku pripoveduje njegovo oko. Edino, ki ga še ima. In Človekovo oko je tisti del, ko volk (in seveda bralec) izvedbo dečkovo zgodbo. Zaključek, naslovljen Drugi svet, zgodbo lepo zaokroži in ponudi veliko tem za pogovor.
Sinji volk, volk z enim očesom, z ljudmi ne želi imeti nič skupnega. Ubili so mu očeta (Velikega volka), mati Črno plamenico in ko je želel braniti svojo radovedno in zelo drugačno sestro Bleščico (imela je zlat kožuh), je ostal brez očesa in pristal v ujetništvu. In ko je tu spoznal volkuljo Jerebico, življenjsko družico (volkovi so izbranim partnerjem zvesti do smrti), ga je zapustila še ona. Ostal je sam. Dokler se ni nekega dne prebudil in pred ograjo zagledal človeka. Njega, dečka.
A deček, ki stoji pred njegovo ogrado/kletko, je drugačen. Stoji in gleda. Pa ne samo to, razume ga. Mogoče zato, ker tudi dečku ni bilo lahko. V vrtincu vojne ga je dala mati trgovcu Toi, da bi mu rešil življenje. Z njim in dromedarjem Kastrolo potuje po Rumeni Afriki in pripoveduje zgodbe kot nihče doslej. Zgodbe, ki jih je slišal od prijateljic živali. A trgovec kot trgovec, Toa proda tudi dečka in v Sivi Afriki postane pastir Kozjega kralja, čuva njegove kozice oz. abesinske golobice ter se spoprijatelji z gepardom. Vse za to, da bi abesinske golobice obvaroval pred požrešnimi in pretkanimi hijenami. Naposled pristane v Zeleni Afriki, se spozna še z gorilami, kjer ga za svojega (po 14 otrocih) vzameta Papa in Mama Bia ter deček postane Afrika N’Bia. In v uničenju čudovitega sveta izve še za Novi svet, kamor skupaj odidejo …
In zgodbi se povesta, prepleteta. Izpovesta. Kako je človek lahko človeku volk in kako je v volku več človeškega kot se zdi na prvi pogled. Zares večplastna knjiga, ki bo v otroških glavah poskrbela za vrtinec vprašanj in zvrhano mero radovednosti. Zaščita in ubijanje živali, krčenje in vdiranje človeka v njihov življenjski prostor, pa krčenje lastnega življenjskega prostora, nesmiselne vojne (a je katera sploh smiselna?), takorekoč suženjstvo v Afriki, malce v vato zavito prisilno delo (in prodaja) otrok in še bi lahko našteval. Zares zanimiv zorni kot pripovedovanja, vse skupaj podkrepljeno s čudovitimi ilustracijami Francoisa Roce.
Iskreno povedano, sem radoveden, kako bodo knjigo dojemali otroci. Mojim v roke še ni prišla, se pa v njej res skriva ogromno sporočil in izhodišč, da jo bodo najbrž otroci želeli brati znova in znova. In vsekakor je to ena tistih knjig, ki bi jo šole/knjižnice lahko priporočile tako za razna domača branja kot bralne značke. Volčje oko je knjiga, ki otrokom širi obzorja in jim da misliti.
Miš, 2023
maticpise.com 