Priznam, da je bila dotična knjiga senegalskega avtorja Mohameda Mbougarja Sarrja ena tistih knjig, ki sem jo bral neverjetno dolgo časa. Kar precej dolga, vsebinsko neverjetno polna, pa čeprav, kot pravi sam avtor, ne govori o »ničemer«. In tako se bralcu zdi, da z branjem na nek način izgublja čas, gre za tako jezikovno bogat in razgiban zapis, da v njem kot ljubitelj knjig preprosto moraš uživat.
Že kmalu po začetku branja, enkrat lani (!) sem pomislil na iskanje skrivnostnega ameriškega glasbenika Sixta Rodrigueza, ki ga morda poznate po uspešnici Sugar Man, posnet pa je bil tudi zanimiv film Searching for Sugar Man, ko sta se dva južnoafriška (v Južni Afriki je po nekaterih navedbah Rodriguez prodal več plošč kot Elvis Presley!) ljubitelja glasbe odločila raziskati, ali je Rodriguez res umrl oz. kaj se je zgodilo z njim. Skrivnosten lik, nenavadna zgodba in seveda mnogo vprašanj, ali si je Rodriguez zaslužil toliko tolikšne slave in prepoznavnosti.
No, v knjigi Najskrivnejši spomin človeštva imamo podoben fenomen – mladi senegalski pisatelj Diegane Latyr Faye skuša odkriti skrivnostno usodo Elimana Madaga Dioufa, ki je med obema svetovnima vojnama v Franciji pod psevdonimom T. C. Elimane izdal nenavadno delo Labirint človeškega in si zaslužil oznako »črni Rimbaud«. Po drugi strani so bili sploh kritiki neizprosni in so mladega avtorja hitro označili za plagiatorja, Labirint človeškega pa označili za sicer odlično, a še vedno zgolj lepljenko odlomkov številnih literarnih del. Labirint človeškega je tiste, ki so ga prebrali, omrežil, zasvojil in celo uničil, enako velja za tiste, ki so raziskovali Elimanov misterij in tudi Diegane tava – po Parizu in širše po Franciji, Amsterdamu, skozi pričevanja po južni Ameriki, predvsem Argentini in se naposled, kot se je tudi Eliman, vrne v rodni Senegal.
Sarr se je pri pisanju naslonil na usodo malijskega pisatelja Yamba Ouologuema, ki je davnega leta 1968 postal prvi afriški prejemnik francoske literarne nagrade renaudot, a bil nato obtožen plagiatorstva, pobegnil iz Francije in izginil.
Roman je razdeljen na zanimive sklope, kjer se prepletajo pričevanja (pri tem je najpomembnejša zagotovo Siga D., še ena senegalska pisateljica), dnevniški zapisi, lastne misli in razmišljanja, pripovedi pričevalcev, literarne kritike, prepleteno z zgodovino in politiko, pa tudi kulturo in umetnostjo. Svetujem vam, da knjigo berete spočiti in zbrani, saj se boste sicer v njej dobesedno izgubili. Vsekakor je to ena od tistih knjig, ki jo bo vsak razumel in interpretiral po svoje, vsak na svoj način pravilno in najbrž v popolnem nasprotju s tistim, kar želi sporočiti avtor (za delo je leta 2021 prejel nagrado gouncourt).
Tisto, je najbolj presenetilo in prepričalo mene, je ta dvoličnost, v tem primeru bi lahko rekel celo rasizem. Labirint človeškega je sprva označen za mojstrovino, a potem na sceno stopijo tisti, ki secirajo, analizirajo in se ukvarjajo z vsem, le s sporočilom knjige ne. Zakaj je knjiga navdušila (ali kot sem zapisal, dobesedno zasvojila) toliko ljudi? Najbrž zato, ker je bila odlično napisana, v njej so se prepoznali oz. se z njo poistovetili. Ampak potem je nenadoma postalo pomembno to, da jo je napisal nek temnopolti moški (menda, če so ga označili za »črnega Rimbauda«!), ki še Francoz ni bil, ampak Senegalec, ki zagotovo ni imel zadostne izobrazbe in preprosto ne more biti literarna zvezda. Razkrinkajmo ga, označimo za plagiatorja (ker, kaj hujšega?!), proti njemu naščuvajmo še dotlej prijazno in sprejemajočo javnost, pa smo uredili.
Preslikajmo to na našo ljubo deželico, 21. stoletje in nagrajene mojstre slovenske besede kot so npr. Dijana Matković, Goran Vojnović in Esad Babačić. Seveda, nalašč sem izbral prav te tri – »čefurje«, »bosance«, nebodijihtreba uničevalce slovenske kulture in jezika. In da bo jasno, čeprav sem to zapisal več kot enkrat, pa bom še enkrat – vsaka nagrada in priznanje, ki so jih omenjeni trije prejeli, so več kot zasluženi in lahko smo neizmerno ponosni, da ustvarjajo v slovenščini.
Torej, Najskrivnejši spomin človeštva vendarle govori o nečem. Ena od plati, o kateri govori, je tudi to, kako lahko nekogaršnja domovina postane jezik in z njim pisanje. Tam se počuti varno, domače, ustvarjalno, mogoče pač celo sprejeto. Elimane se je tako počutil v francoščini in v Franciji, a zanjo ni bil dovolj dober. »Črni Rimbaud« je bil pač črn, ampak saj – tudi Rimbaud (ki ga je Hugo označil za »Shakespearja v plenicah«), Baudelaire, Verlaine in drugi avtohtoni francoski velikani so bili za čas življenja vse prej kot sprejeti in priznani.
Najskrivnejši spomin človeštva je mojstrovina (pohvale gredo tudi prevajalki Janini Kos), ki jo bo vsak dojemal in razumel po svoje. Mogoče res ne govori o ničemer, a je v njej prepletenih neverjetno veliko nenavadnih, skrivnostnih in na trenutke nedoumljivih zgodb in usod, pred katerimi si ne boste mogli zatiskati oči. Preberite in presodite še sami.
Mladinska knjiga, 2023
maticpise.com 