Leonard Cohen je eden tistih umetnikov (saj je bil več kot »le« glasbenik), o katerih bi lahko razpravljali in razglabljali iz več različnih zornih kotov. Ampak – ljubezen je bila ena in edina, večja od sveta in večja od vsega – ljubezen do Marianne Ihlen.
Naj tokrat začnem nekje drugje, ker sem tudi jaz samo človek in seveda delam napake. No, ta napaka vsekakor sodi v kategorijo neumnosti, ampak se je najbrž zgodila z razlogom. Leta 2010 in 2013 je Leonard Cohen nastopil v Ljubljani in v obeh primerih sem imel takorekoč v rokah dve vstopnici za njegova koncerta (sploh tisti prvi menda velja za enega boljših), a sem ju podaril naprej. Bilo je obdobje – prvič po rojstvu hčerke in drugič po rojstvu drugega sina; ko v življenju nisem potreboval poslušati te silne bolečine in hrepenenja, ki ju je Cohen izražal v vsakem verzu. Lahko rečem, da sem bil srečen, Cohenovo glasbo pa sem takrat dojemal kot »glasbo za žile rezat«. Pa ne me razumet narobe – Cohena spoštujem, rad poslušam, ampak v zmernih in skrbno odmerjenih dozah. Dve uri živega doživljanja bi bilo vsekakor preveč. Mi je danes žal? Seveda mi je. Gre za enega največjih lirikov, interpretov in pevca z zelo specifičnim in prepoznavnim glasom, kakršnih ni več. (Nick Cave je seveda v tej kategoriji, ampak je spet specifičen na povsem drugačen način).
In če Cohena strnem še takole – Bird on a Wire mi je bila neverjetno »zlajnana«, Suzanne mi je bila kar nekako bližja od kultne So long, Marianne, The Partisan skrit zaklad, zmagovalna pa vedno znova Dance me to the End of Love. Sicer pa vam priporočam, da si zavrtite posnetek njegovega koncerta na legendarnem Isle of Wight festivalu leta 1970. Iskren, samosvoj, drugačen, krhek, pristen … Leonard Cohen.
Kar nekaj knjig je bilo napisanih o ljubezni med Leonardom in Marianne – z njenega in njegovega zornega kota. Dotična avtorskega para Sylvia Frank (ona je Sylvia Vandermeer, on Frank Meierwert) na to veliko ljubezen gleda z neke (zdrave) distance, doda nekaj fikcijskega in se sklene v letu 2016 – 28. julija se je poslovila Marianne, 7. novembra pa še Leonard.
Marianne Ihlen. Norvežanka, ambiciozni starši, ona pa s v sebi skritim zakladom, ki ga ne zna odkriti – ali je to umetnost, kuhanje, ali ji je pač dano, da bo zgolj še dekle, ki bo izgubljeno tavala skozi šestdeseta (in naprej), se mogoče utopila v vrtincu drog in brezskrbnega seksa. Zdi se, da jo privlačijo uporniki, ki so proti vsemu, kar pluje z glavnim tokom oz. je njena želja biti ob nekom, ki plava proti toku. Njen prvi mož Axel Jensen je tak primer – pisatelj, vedno v središču pozornosti, glasen, a z držo, ki je dala vedeti, da bo tako kot želi on ali pa pač ne bo. Skupaj odideta na skrivnostni grški otok Hidra (ne vem, zakaj sem ob opisu in stanja duha pomislil na hrvaško Silbo?), rodi se jima sin Axel Joachim, a sreča ne traja dolgo, saj je Axel zelo nemirnega duha.
Leonard Cohen. Kanadčan, iz načeloma bogate družine judovskih korenin, z veliko željo uspeti kot pisatelj. Po spletu naključij tudi on pristane na Hidri, le nekaj mesecev za zakoncema Jensen, da bi tam v miru ustvarjal in kmalu zagleda eterično lepo Marianne. Z neko skandinavsko zadržanostjo, a njemu dotlej nevideno lepoto, žarom … obenem nedosegljiva, torej tako blizu, pa tako daleč stran.
Avtorja opisujeta njuni ločeni poti in nato bivanje na Hidri, kjer je bilo v šestdesetih nastanjenih veliko tujcev, predvsem umetnikov, ki so se v mir in spokojnost grškega otočka zatekali ustvarjat, a bili seveda odvisni tudi od plačil, ki so pritekala iz matičnih držav. Marianne je nekaj denarja dobivala, ko se je enkrat ločila od moža, Leonard pa je preživljal nekoliko težje čase in bil odvisen od različnih državnih štipendij. Vse z jasnim ciljem – napisati pomembno literarno delo, kar se je zdelo v idiličnem okolju Hidre še nekoliko lažje, ker pa je imel ob sebi muzo pa še toliko bolj.
A njegov roman Lepi zgubljenci (pri nas smo ga v prevodu Jureta Potokarja leta 1996, trideset let po izidu) ni bil deležen kritik, kakršne je Cohen pričakoval, sprejeli ga niso niti bralci in razočaranje ga je pahnilo v brezno obupa. Alkohol, droge, obup, depresija. Pozor, to je druga polovica šestdesetih, ko je v Veliki Britaniji in ZDA vladal rock’n’roll, s kopico odličnih izvajalcev, avtorjev, glasbenikov in umetnikov. Leonard Cohen je pisal, poezijo. Ne preseneča, da so ga za svojega vzeli Lou Reed, Velvet Underground z Nico in seveda avantgardni Andy Warhol. In saj veste, kako gre tista legendarna izjava producenta Briana Ena o obupni prodaji njihovega slovitega prvenca z banano na ovitku – prodanih je bilo zgolj trideset tisoč izvodov, a vsak kupec je začel svoj band. Mogoče je za Cohena in njegove pesmi veljalo enako …
No, njegova kariera glasbenika – najprej kot pisca besedil in šele nato kot solo izvajalca; se je začela s pomočjo pevke Judy Collins, ki je uporabila njegovo Suzanne in še Dress Rehearsal Rag. Cohen je nato na njeno pobudo nastopil na slovitem folk festivalu v Newportu (dve leti za slovitim Dylanovim »izdajalskim« električnim nastopom) in njegova glasbena zvezda je začela nepričakovano sijati vse močneje. Pa še enkrat – to so bili časi Boba Dylana, Joni Mitchell, Joan Baez, skupin kot so The Byrds, The Band, Buffalo Springfield, kasneje super skupine Crosby, Stills & Nash in še bi lahko našteval, pa sem se nekako omejil na Cohenu vsaj bližnji žanr.
Njegova drugačnost (treba je priznati, da ni bil kdovekaj pevec, bolj interpret, še manj pa glasbenik, saj je bilo njegovo igranje kitare na ravni začetnika), predvsem pa sporočilnost besedil, v katerih je bil predvsem lirik, sanjač in romantik, mnogo manj pa upornik; sta mu tlakovali pot.
Pot, na kateri se je od ljubljene Marianne vse bolj oddaljeval – So long, Marianne. In tako se je zgodba zaključila, ko se je na vratih njune hiše na Hidri prikazala Suzanne Elrod s Cohenovim sinom Adamom in zahtevala, da se Marianne z Axlom izseli. Cohenova kariera je imela kar nekaj strmih in globokih padcev, Marienne se je znova poročila in zaživela dokaj umirjeno življenje na Norveškem, s Cohenom sta bila občasno v stikih, videla pa sta se, ko je začel znova koncertirati in kadar je obiskal Norveško.
Moram priznati, da je kar nekaj zadev, ki mi v knjigi manjkajo … Cohenova glasbena kariera, uspeh, tovarištvo s številnimi drugimi glasbeniki v ZDA ter seveda slava, sploh v tistem desetletju med 1966 in 1975, saj je vse skupaj močno vplivalo na njegov odnos do Marianne, ki se mu je na kratko pridružila v ZDA, a se tam ni najboljše znašla. Tudi Suzanne Elrod se pojavi kar od nekod in potem preskočimo njegovo budistično obdobje in beremo zadnje, poslovilno pismo Marianne. Na nek način se zdi, kot da je vsebina knjiga nabrana oz. povzeta iz več različnih knjig, biografij, filmov, malce predelana, obrnjena na glavo …
In ni kaj – lepo je opisana ljubezen, njun razvijajoč se odnos, spoštovanje, hrepenenje, pogrešanje, strast, iskrice v očeh in še kaj. Ljubezen pač, z velikim L. Ko nekdo reče Leonard Cohen, je prva misel večine Marianne. In glede na naslov knjige je to (ljubezen oz. njegova velika, večna ljubezen) seveda glavna tema in sporočilo.
2024, Učila
maticpise.com 