Dvoliki

Jedrt Maležič je odlična prevajalka in pronicljiva zapisovalka dvoličnosti v naše družbe, kar je dokazala že s knjigo Križci, krožci, v kateri se je izraziti dvoličnosti posvetila predvsem na področju istospolne usmerjenosti. Tokrat je šla korak dlje …

Dvoliki je zbirka 24-ih kratkih zgodb iz našega vsakdana. Mogoče boste v pisanih likih posameznih zgodb prepoznali sosede, znance in prijatelje, sodelavce, nadrejene, mimoidoče in seveda tudi sami sebe. Vlog je veliko in načeloma nihče ne igra samo ene, ampak si za različne priložnosti nadene drug obraz.

Nima smisla opisovati ali takole razmišljati o vsaki posamezni zgodbi – to sem počel med branjem in mislim, da boste tudi vi. S čim se bo treba spopasti? S krepostnimi in brezpogojno zvestimi babicami, ki svoji vnukinji prizna, da je pač treba včasih malo potrpet, mimogrede pa zabredeta še v debato o ščegetavčku. Pa o 30. obletnici mature, kjer se izkaže, da marsikatero življenje ni prav takšno, kot se ga slika v javnosti, recimo prek družbenih omrežij. Težavnih začetkih novih razmerij, še posebej če se kje blizu smuka kakšen otrok. Katera vloga je v tem primeru, predvsem pa v nekem trenutku pomembnejša – vloga očeta ali partnerja? Brali boste tudi o navidez trdnem prijateljstvu, ki pa se lahko hitro podre kot hišica iz kart ob prvem pišu, ko vanjo zapiha še tako lahna sapica, kaj šele, da je ta sapica veter ljubezni.

In tako naprej in tako naprej … istospolne ljubezni, različni predsodki, ustvarjalna kriza, spogledovanje. Pač zgodbe in usode, ki jih ponuja vsak dan v službi, v najljubšem lokalu, na nedeljskem kosilu pri starših, naključnem srečanju dveh sošolcev, navezovanju stikov, različnih obletnicah, sestankih, na dopustu, v trgovini … razmislite sami pri sebi, kako iskreni ste in kako se vaša vloga v predstavi življenja spremeni, ko pridete iz službe, se preoblečete, postorite hišna opravila, greste potem morda na sprehod, zvečer pa na pijačo in si mogoče za lahko noč še s kom (in seveda je pomembno, kdo je oseba na drugi strani) dopisujete.

Bralec pravzaprav nikoli ne ve, v katero smer se bo zgodba obrnila, čeprav »nedolžnih« ponavadi ni, z dvoličnostjo je prežeta vsa družba. Ni potrebno prav veliko, da se zgodba (življenje) postavi na glavo in človeka prikaže v popolnoma drugačni luči. Konec koncev pa – mar ni tudi obsojanje ena številnih podob dvoličnosti?

Mogoče sem tudi sam naredil napako, da sem zgodbe bral prehitro – pač moj bralski tempo je tak, da ko berem knjigo, rad preberem kar največ. Tukaj, ko govorimo o pravzaprav zelo različnih zgodbah, pa čeprav z jasno rdečo nitjo – dvoličnostjo; tak pristop morda ne funkcionira najboljše. Nekatere zgodbe se zaključijo (pre)hitro in sem imel občutek, da se zadaj skriva še veliko več, spet za kakšno nisem vedel, kaj mi sploh sporoča. Ali je bil pač zgolj trenutek napačen?

Dvoliki so vsekakor knjiga, ki vam jo priporočam v branje in mogoče polagam na srce, da ko preberete zgodbo, si vzemite malce odmora. Razmislite, naredite prepih v lastnem podstrešju, se postavite v vlogo enega ali drugega junaka, mogoče trenutka. Morda bo slika tako jasnejša in boste vse skupaj dojeli še bolj celostno. Osebno se mi zdi, da sem od knjige dobil manj, kot sem pričakoval in manj kot sem si želel, a mislim, da je tokrat krivda predvsem moja in ne avtoričina.

Goga, 2023