Nov roman Jedrt Maležič se ukvarja s temo, ki je pri nas pogosto še kar tabu – istospolni partnerji, starševstvo in LGBTIQ+ način življenja. Zares bridek konec, ki je pravzaprav začetek in čudovit, skoraj kičast začetek, ki ga boste prebrali na koncu.
Zmedeni? Ni potrebe. Glavna junakinja je Giga, ločena lezbijka, ki je na dnu. Morda celo na dnu dna. Ne le, da je v razmeroma kratkem času razpadel njen zakon z Alino, za katerega je bila prepričana, da bo trajal večno, se po zaslugi lastne neumnosti na najdaljšo noč v letu sooča še s prepovedjo približevanja njuni hčerki Zarji. Življenje ne le razpada, ampak se ji cefra na koščke in ne ve več, komu pripada in kdo je. Življenje brez smisla.
Stran za stranjo se vračamo v preteklost … vse od pisanja razglednice Zarji ob njenem skorajšnjem 8. rojstnem dnevu, prek odločitve sodnice, da Giga ne sme več videvati njene hčerke, do usodne silvestrske noči, ko je razdejala Urbanov Da Bar in prek divjega vrtinca dogodkov in občutij in vse do odločitve za materinstvo, poroke in tistih prvih občutkov zaljubljenosti.
Mogoče bodo nekateri v knjigi v prvi vrsti opazili homoseksualnost oz. lezbičnost ter izdatno uporabo drog, ljubosumje in sprtost na ljubljanski LGBTIQ+ sceni, ampak to ni knjiga o tem. Sam sem jo predvsem dojel kot knjigo o ljubezni in starševstvu. O odločitvah, ki jih sprejemaš in posledicah dejanj, s katerimi se moraš spoprijeti.
Ni pomembno, kdo ste in kaj ste ter v koga ste zaljubljeni oz. koga ljubite. Želite si, verjamete in prepričani ste, da ko enkrat najdete »sorodno dušo«, da bo trajalo za večno. In ko se te sanje razblinijo kot milni mehurček, vas sesuje. Imeti družino je ena najbolj odgovornih in najtežjih odločitev. V primeru istospolnih partnerjev še toliko zahtevnejša in zaznamovana s kopico očitkov, pomislekov, prepovedi, birokratskih ovir in tudi zavidanja. V takih pogojih ustvariti družino, ohraniti zdrave odnose, je sila težko. Poleg tega otrok seveda prinese določene spremembe – v življenju, partnerski dinamiki in v človeku samem. Alina je bila tista, ki je Zarjo rodila in je bila na ta način bolj mati kot Giga. A tudi Giga je bila mamica in je imela njuno hčerko enako rada in bi zanjo storila vse. Vsekakor ob ločitvi želi ostati mamica in starš, a izkusi vso trpko resničnost okolice – ona je manj mama kot Alina.
Seveda je zanimivo, kaj vse je tisto, kar na nek način izbija sodu dno in ne gre le za eno stvar. V prvi vrsti je tu ohlajanje v odnosu med Alino in Gigo, ki ga prej ali slej izkusi vsak par. Potem je tu nek starševski boj, kdo je kaj in kdo je pomembnejši. Alina se zaljubi – pozor!; v Urbana, moškega. Kaj se je zgodilo z njeno istospolno usmerjenostjo in obljubami, da bo Gigo ljubila za vedno? Urbanu veliki met uspe z odprtjem bara, ki ga poimenuje z besedno zvezo, ki jo je Giga (upravičeno) dojemala kot svojo in predvsem njuno, njeno in Alinino. Da bar. Vmes je kar nekaj zanimivih starševskih iztočnic, pristne otroške radovednosti in občasne starševske izgubljenosti in razdvojenosti. Ne gre le za to, kaj povedati otroku, ampak tudi kako.
Treba je priznati, da je ljubljanska lezbična scena – sodeč po zapisanem in upam reči, da je v zapisanem precej resnice; daleč od idealne. Predvidevam, da se bo v zapisanem kdo prepoznal – nekateri bodo najbrž rekli, da gre za pretiravanje, drugi pa, da je marsikaj še vedno olepšanega ali zamolčanega. Prepiri, ljubosumja, prevare, obrekovanja, pravzaprav nič posebnega in izstopajočega od katerekoli druge »običajne« družbe ali scene.
Zanimivo je opazovati pripovedni slog, ki se od začetka proti koncu močno spreminja, tako kot zgodba sama. Grob, raztrgan, surov, jezen in zmeden na začetku ter nežen, ljubezniv, zapeljiv in romantičen na koncu. Tako nekako kot življenje – z odnosi, razmerji, ljubeznijo in starševstvom vred. Od nas je odvisno, v kakšnem jeziku vse to pripovedujemo in kakšen je vrstni red. Knjiga ima čudovit konec, a se v resnici konča na vse prej kot čudovitem začetku.
Goga, 2022
maticpise.com 