Prod

Igralka Barbara Cerar me je presenetila s prvencem Pretežno jasno in čeprav sem bil opozorjen, da je Prod nekaj povsem drugačnega, v eno e gre dvomiti – Barbara Cerar je odlična pripovedovalka in pisateljica.

Lahkotna, humorna, življenjska in zanimivo prepletena Pretežno jasno nam je ponudila predvsem zgodbo Olge Vrabec, ki se je spopadala z lastnimi neuspehi, travmami, obenem pa tudi njenimi sosedi in znanci. V Produ je storila precejšen korak naprej, saj zgodbo romana pripoveduje reka, skozi spomine na otroštvo jo pripoveduje pripovedovalka in potem je tu še zgodba dveh sprtih mest in številnih junakov.

Na nek način se zdi, da je reka tista, ki vse skupaj združuje, a tudi ločuje in nisem se mogel premagati, da ne bi med branjem nemalokrat pomislil na Kreslinovo Reko in verze: »Če se vprašalo bo, kaj bi rad bil / Kaj bi rad bil, če bi še enkrat živel / Rad bi bil reka, voda in led / Ko stopiš vame, objameš ves svet.«

In če je pripoved reke povezovalna, se zdi, da je tista fantazijska o dveh mestih nosilna. Na eni strani mesto Lepp, na drugi Kyr, vmes pa reka, ženske in otroci v iskanju boljšega in lepšega ter nešteto usod. Torvald, Ani, Jakob, Elin, Elvira, Alfonzo, rokodelci, nastopači, varuhi otrok in mnogi drugi. Eni bežijo, drugi sprejemajo in pomagajo. Seveda bi ta del zlahka prenesli na današnji čas, na reke beguncev, ki se valijo prek morij in držav predvsem v iskanju miru. Tudi svarila modrecev, ko se v Kyr po mnogih letih naseli (navidezni) mir, da je ta zgolj lažen in da bo tisti, ki je z nasiljem strmoglavil tirana, tudi sam najbrž kmalu pokazal svojo tiransko plat. In spet smo pri Kreslinovi Reki: »Razumel bi / Kako se zaljubita riba in rak / Na moji gladini prepoznal bi se vsak / In na bregovih na bregovih bi stali ljudje / V odsevu pa ovce in volcje.«

Pripoved reke je poetična, prav neverjetno se zdi, kaj vse je avtorici uspelo vtkati v bogate dele, ki jih pripoveduje reka in v katerih lahko čisto zares prepoznamo vso bogato in razkošno življenjskost reke. Lahko bi rekli, da tudi njeno pripoved zlahka prenesemo na današnji čas, le da je avtorici reki uspelo dati pravičen karakter – ko je treba, s tokom in mirnostjo pomaga ali pa onemogoči tiste, ki želijo storiti kaj slabega, nudi zavetje ali pa v svoje silne vrtince zvabi oz. kar potegne tisti, ki želijo drugim slabo. Pri številnih nesrečah, ki se dogajajo dandanes in kjer nam je jasno lahko zgolj to, da davke in kazni za neodgovorno ravnanje z naravo plačujemo kar vsi.

In potem je tu še prvoosebna pripoved … ta, ki me je pustila nekje vmes, zmedenega in z veliko vprašanji. Pripovedovalka v hiši, kjer je odraščala, lušči plast za plastjo umazanije, pri sebi pa spominov. Kam vodi vse to? V neko očiščenje, sprijaznjenje? Mogoče, ne vem. Zdi se, da gre prav za to, kako se sprijazniti z vso, predvsem čustveno navlako preteklosti, ki jo nosimo s seboj ali pa se kopiči v nekem prostoru. In da je treba včasih odpreti vrata in okna, narediti prepih, zamenjati tapete, barve, kakšno stvar zbrusiti in zamenjati ter veliko tistega, kar nas je sicer naredilo, a na naše življenje ne bi smelo imeti nobenega vpliva več, preprosto vreči stran. No, mogoče je pa ta del pripovedi tisti, ki bralca/bralko pravzaprav pelje k temu razmisleku, kjer so stvari odprte in dihajo in niso vpete v neke zaključene okvirje. Podobno je avtorica storila že v Pretežno jasno.

Mnogi pravijo, da knjige ne gre meriti in ocenjevati po tem, kako je zgodba spletena, razpletena, zaključena ali odprta, kako dobro so zgrajeni karakterji, kakšen je pripovedni tok in na kakšen način avtor piše. Pomembno je, kaj ostane bralcu. In načeloma se s tem strinjam, je pa seveda veliko odvisno od žanra. Srečal sem se s kar nekaj primeri, ko mi je kot bralcu ostala v spominu predvsem zmeda in kopica vprašanj …

Prod Barbare Cerar je resnično kot prod – morda sprva kakšna ogromna skala, ki pade v reko, ki jo z leti in tokom postopoma brusi, gladi, obrača, kotali, nosi s tokom ali proti njemu, čisti in očisti ter na neki točki odloži, da zgolj opazuje in je. Prod je pravzaprav življenje in avtorici je to uspelo povedati na zanimiv način.

Miš, 2024