Generacijski roman Monike Žagar utegne biti za mlajše bralce skoraj nerazumljiv, za generacijo X pa mogoče opomin, da konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih le ni bilo vse tako, kot so nam govorili (stari) starši oziroma da je bilo zelo odvisno, na kateri strani si bil.
Naslovnica romana Diši po dosegljivem je zanimiva kombinacija neke družbene sivine tistega časa, barvitih »vsiljivcev« v podobi umetnosti in mladih, mimo vas pa ne bi smela iti niti rdeča petokraka zvezda in »zloglasna« kratica CK. Žagar, ki je roman pisala na podlagi lastnega odraščanja in študiranja v »divjih« časih, je pravzaprav zajela vse to.
Glavna junakinja je Marjana, ki iz rodne Obale odide študirat v Ljubljano, skupaj še z nekaj sotrpini kaj hitro ustanovi »komuno« v Mednem, kjer imajo več svobode, a nič manj obveznosti, zaradi različnih značajev in zanimanj do njima prihaja do povsem pričakovanih trenj in tudi bolj ali manj konstruktivnih debat.
Seveda je to obdobje, ko se odvija vojna v Vietnamu, ko so čete Varšavskega pakta vdrle v Češkoslovaško, politično-družbene spremembe pa so se odvijale tudi v tedanji Jugoslaviji, ki se odmika od izrazito komunistične Sovjetske zveze, a državi s trdo roko še vedno vlada Josip Broz – Tito, seveda z izdatno pomočjo tajnih in represivnih organov. Prav zanimivo bi bilo brati podoben vpogled v družbo in stanje duha deset let kasneje, ko je Tito umrl, ko so se pojavili punk in Laibachi ter so mišice po tedanjih socialističnih republikah začeli kazati novi obrazi.
In kot omenjeno, naslovnica imenitno odseva takratnega duha. Na eni strani imamo to (represivno) in dušečo sivino, ki jo predstavlja oblast in ki kaznuje in preganja vse napačno misleče (kaj je napačno, si seveda vsak predstavlja po svoje), pa čeprav je tudi iz zapisanega jasno, da je bila Jugoslavija v tem oziru izjema med komunističnimi državami oz. državami vzhodnega bloka – mladi so lahko potovali, junakinja je bila med drugim v Parizu, Nemčiji in Londonu, kjer je kratek čas tudi študirala oz. nadgrajevala svoje znanje, študirali, v tujino so hodili na koncerte, se umetniško izražali, gospodinjstva so dobivala telefonske priključke, barvne televizorje, pralne stroje itn.
A seveda se včasih med vrsticami in drugič povsem odkrito čuti, da so pritiski bili in da so ti pritiski mnoge tudi zlomili. Umetniško izražanje je bilo dovoljeno, a v mejah normale in spodobnosti in seveda v skladu s sprejetimi normami. Študentska gibanja so imela nemalo težav, saj je bilo jasno, da svobodomiselnost in povezanost mladih lahko povzroči »težave«, zato je oblast to prekinjala tako s pomočjo ovaduhov, pritiski na starše in tajnimi službami, ki so uporabljale vse mogoče (tudi nasilne) prijeme. Zahod, razvrat in demokracija so bili kar preblizu in seveda zelo nevarni.
Poleg komune v Mednem, kjer so se junaki trudili živeti povezano, svobodno, samooskrbno in ekološko, so poleg fakultet, predavalnih in gledaliških odrov tudi kultne lokacije, kot sta bili Šumi in Ferant, v stranskih likih pa boste zagotovo prepoznali številne še danes pomembne in vplivne ustvarjalce.
Vsekakor je zanimivo brati in razmišljati o stanju duha v tem oddaljenem času in prebrati marsikaj preroškega – kaj se bo dogajalo v Jugoslaviji, ko bo enkrat umrl Tito, v kaj se bo z leti in desetletji spreminjal svet, spremljati hipne ljubezni in površna razmerja, nenavadna, a krhka prijateljstva, nedosegljive ideale staršev … Potovanja »na štop«, razmeroma svobodna uporaba (mehkih) drog, neobremenjenost s kontracepcijo, obiskovanje koncertov (videti recimo Rolling Stonese v Hyde Parku, Led Zeppelin ali pa Grateful Dead na takorekoč vrhuncu ustvarjalne moči itn.) in sproščena razpravljanja in razmišljanja o npr. Hessejevemu Stepnemu volku ali pa pomenu in vlogi Virginie Woolf v sodobni literaturi, še bolj pa v svetu, ki ženskam še vedno ni bil naklonjen. Kar nekaj prostora je namenjenega tudi pravicam in vlogi žensk, tako v Sloveniji kot Jugoslaviji, kjer je tedaj veljalo prepričanje, da ženska sodi predvsem za štedilnik.
Diši po dosegljivem je vsekakor odličen dokument časa, ki pa se ga vsak spominja (vsaj malo) drugače. Vsekakor tudi zanimiv spomin za tiste, ki so rojeni po drugi svetovni vojni in malce mlajše, vsi ostali pa se opisanih časov najbrž spominjamo zelo drugače in različno. Otroci funkcionarjev in otroci delavskih družin imajo zagotovo zelo različne predstave. Tisti, ki so študirali in bili aktivni v študentskih gibanjih imajo prav gotovo povsem drugačen pogled od tistih, ki so šli po osnovni (ali mogoče po srednji) šoli takoj delat in so si hitro ustvarili družine. Lahko bi govorili o volkovih in ovcah, pastirjih ter malih in velikih bogovih, zagotovo pa boste dobili občutek, kako zelo dosegljivo (ali pa je po tem zgolj dišalo?!) je bilo vse tisto, kar smo zares dobili desetletja kasneje in za kar se je izkazalo, da morda le ni tako zelo dišalo.
Mladinska knjiga, 2022
maticpise.com 