Mladinska povest Vinka Moderndorferja s podnaslovom ‘O tem, kdo sem, kakšen sem. In podobno.’ je pripoved o odraščajočem Gaju, njegoiv (na videz) popolni družini skoraj vseh težavah, ki dandanes spremljajo najstnike.
Vinko Moderndorfer je eden tistih slovenskih pisateljev, ki zna vedno na zanimiv in razmeroma sodoben način prepričljivo ustvariti like in zgodbe, praviloma pa se dotakne tudi tabuiziranih tem. In tudi v Jaz sem Gaj je tako – medvrstniško nasilje, istospolna ljubezen, težavni in težko razumljivi medosebni odnosi, med vrsticami potrebna šolska reforma in permisivna vzgoja. Vse to na manj kot sto straneh!
Gaj je 15-letnik, živi z mamo in očetom. No, predvsem z mamo, saj je oče zelo zaposlen arhitekt, ki dneve in noči dela v svojem arhitekturnem biroju in tam pogosto tudi prespi. So se komu že prižgali alarmi? Gaju so se nekoliko pozno, razkritje je bilo presenetljivo in vam ga – kot je pri meni to v navadi; seveda ne bom izdal. Mama in oče se imata zelo rada, se nikoli ne prepirata in čeprav mora Gaj priznati, da so več kot očitno drugačni (saj veste, biti normalen je danes drugačno), se imajo radi in so srečni. Pa čeprav Gaj včasih opazi, da mama joče in si sam želi, da bi oče z njima preživljal več časa. Lahko bi rekli, da je Gaj drugačen (o drugačnosti dve vrstici višje) – rad bere knjige, zbira papirnate serviete, ne mara športa in ni navdušen nad alkoholom.
Gaj je bil žrtev medvrstniškega nasilja. Pri devetih letih! Posledično je zamenjal razred in osebno imam tukaj prvi pomislek pri sami zgodbi, saj je takih zgodb (žal) veliko preveč in menjava razreda v takih primerih ni dovolj. Včasih celo menjava šole ne, ampak pride celo do selitev. Ker, ko otroci enkrat nekoga vzamejo na piko, se ta pika ne bo zbrisala do zadnjega dne osnovne šole in predvsem žrtve lahko le upajo, da se s svojimi »mučitelji« ne bodo srečali še v srednji šoli, ker se bo zgodba zagotovo ponovila in najbrž še stopnjevala. In razlog nasilja? Gaj je bil za pusta Barbika. Odlična in popolna Barbika in za svoj kostum je celo dobil prvo nagrado. Ampak, da je fant pri 9-ih Barbika … saj veste, kako gre to, kajne? Skupina fantov, ki so bili gusarji, ga povabi v stranišče in tam skoraj ubije. Ne, ni šala – otroci so RES tako kruti in žal tudi brez občutka. Ja, tudi v četrtem razredu!
To nasilje je trajalo nekaj časa, dokler ga ni prekinila, pravzaprav odkrila Gajeva prijateljica Mojca in sledi tisti najbolj žalostni del – Gaj je bil tisti, ki se je počutil najbolj krivega. Zagotovo je v pripovedi pretiraval in otroci že niso tako kruti. In ko vmes avtor navrže še en drug primer, ko je bil nemiren učenec, ki je motil pouk, poslan iz razreda, naslednji dan pa je v šolo prišel z očetom, odvetnikom, ki je šoli očital, da je njegovemu sinu onemogočila pravico do obiskovanja pouka. In smo tam. Živimo v času, ko družba zagovarja in brani nasilneže. Mogoče ne družba, njihovi starši pa – saj poznate tisto »Naš pa že ni tak!«. Družba, ki je učiteljem vzela avtoriteto ter pravice in moč podelila otrokom. In če mislite, da ni tako, se motite!
Mogoče sem se preveč osredotočil na ta del pripovedi, ampak sem človek, ki prezira nasilje (mogoče sem v tem celo podoben Gaju) in katerega otroci so bili (sicer manjše) žrtve nasilja, predvsem pa o takih in drugačnih oblikah nasilja veliko slišim. In dokler bo tako, sploh pa dokler učitelji ne smejo ukrepati in imajo celo šole kot institucije zvezane roke, se nam slabo piše. In čez deset in petnajst let bodo našo družbo, našo državo vodili »bullyji«.
No, in naj ne pozabim, da je Gaj še enkrat žrtev nasilja, ko mu sošolec (ki mu Gaj prijazno pomaga pri testih iz matematike, saj bi imel sicer nezadostno) trikrat v telo (dvakrat v telo in enkrat ciljano v glavo) močno vrže žogo. In NE, trikrat zapored nekomu žoga ne uide iz rok in NE, besede »Čudno me je gledal.« ni izgovor, sploh pa ne razlog. Tisto, kar Gaj izpostavi v svojem dnevniškem zapisu in opisu nasilja – spregovorite. Naj vas ne bo strah. Mogoče vas učitelji ne morejo ustrezno zaščititi, zagotovo pa vas bodo/bomo starši.
Ljubezen je še ena od tem, ki se je avtor spretno loti v zgodbi – Gaj ima najboljšega prijatelja Aljaža, ki je zaljubljen v Gajevo prijateljico Mojco. Mojca je zaljubljena v Gaja. Gaj je (mogoče) zaljubljen v Majo, za katero se zdi, da je zaljubljena v Aljaža. Klasičen, mogoče na trenutke že kar preveč zrel in adolescentni ljubezenski štirikotnik, v katerem je najbolj zmeden prav Gaj. Po nekaj zmede, alkohola, neobičajnih poljubih, izogibanja in pogovorih se tudi ta zgodba sicer postavi na svoje mesto.
Tisto, kar sem pozabil omeniti oz. sem navrgel nekje vmes – Jaz sem Gaj je pisana v obliki dnevnika. In ja (namišljen zavzdih), Gaj je čuden, saj je fant in piše dnevnik. In to ne na telefon ali računalnik, ampak ga dejansko piše v zvezek. In to, da se po ilustraciji sodeč zdi, da ima zvezek mavrično platnico, ni naključje. Ali pač? Kar nekaj presenečenj vas čaka, tako da ne sklepajte prehitro.
Kaj me je pri sicer res zanimivo in takorekoč odlični zgodbi zmotilo? Gaj se večino časa zdi zelo pasiven, miren in pošten fant, ki pa ga na neki točki preplavi vsa odločnost tega sveta, postane aktiven, odločen in zna tudi izbruhniti. Sprememba, ki preseneti in bralec se nehote vpraša, ali je kje kaj izpustil. Tudi prelomno praznovanje prihoda novega leta se zdi kot blisk nevihte sredi spokojnega poletnega dne, ko na nebu ni niti oblačka. Tričlanska družina, za katero se zdi, da se drži sama zase, ima nenadoma polno hišo ljudi in za nameček otroke/najstnike pustijo v mesto, da bodo tam pričakali novo leto. Kako in od kod ta sprememba? To, da imamo kot glavno komunikacijsko orodje med mladimi naveden Skype (to res še kdo uporablja, razen zakrnelih podjetij, ki so do covida-19 posle najbrž sklepali prek faks naprav?), je sploh neobičajno, čeprav letnica dogajanja ni navedena, pa vseeno – sem oče trem najstnikom in mislim, da med to populacijo Skype ni bil nikoli izstopajoče komunikacijsko orodje.
Ampak dobro, mogoče sem to le jaz in kdo drug vsega tega ne bo niti opazil. Jaz sem Gaj je ena tistih odlično napisanih knjig, ki bo kljub spodrsljajem prepričala tako ciljno skupino (mladostnike) kot tudi njihove starše in je še kako pomembna predvsem zaradi nagovarjanja omenjenih in opisanih, žal vse preveč prisotnih mladostniških zagat in težav.
Založba Pivec, 2024
maticpise.com 