Zbirka dnevniških zapiskov mariborskega vsestranskega ustvarjalca Vida Kmetiča nas bo ponesla nazaj v čas covida-19, ukrepov, nepreklicnih odstopov in neverjetnega (pa ne v pozitivnem smislu!) stanja duha, ki je takrat vladal Sloveniji.
Kurzschluss je beseda, ki je še kako poznana tistim, ki se kakorkoli srečujejo z elektriko, ustrezen slovenski prevod bi bil kratek stik. Ampak kot avtor lepo povzame besede Igorja E. Berganta, pomeni to tudi prehodno duševno motnjo. In če zavrtimo spomin dve leti nazaj, v čas med tistim usodnim petkom 13., leta 2020 in kot avtor zaključuje, aprilom 2022 in državnozborskimi volitvami, je dejstvo, da smo resnično živeli v kurzschluss obdobje, pa naj besedo doživljate kot kratek stik ali pač (prehodno) duševno motnjo.
Prva asociacija med branjem so bile Zgodbe iz karantene, prvim in drugim valom (Gašper – kaj se dogaja s tretjim?), a mi je bilo kmalu jasno, da je razlika med najslavnejšim prebivalcem Drenovega Griča in Mariborčanom Kmetičem očitna. Oba duhovita, pronicljiva in samosvoja zapisovalca misli, opažanj, prebliskov in dejstev, a vendarle je Kržmanc bolj oseben, Kmetič pa … hja, bolj štajerski?
In ne, seveda to ni mišljeno slabo, a gre vseeno za povsem drugačen pristop – k razmišljanju, opažanju in zapisovanju. Mimo številnih primerjav z mariborskim dogajanjem (skoraj) desetletje poprej, ki ga bo zgodovina pomnila po besedah »Gotof je!«, ne gre in ja, primerjave so na mestu. Tudi Bergantu in k njegovi definiciji kurzschlussa se avtor nekajkrat vrne, kot se nasploh številne domislice ponavljajo, deležni pa smo tudi dveh letnih pregledov (za 2020 in 2021), kar bi bilo povsem sprejemljivo, če ne bi imel občutka, da gre pravzaprav za krajše odlomke prejšnjih dnevniških zapisov, zlepljenih v daljši zapis.
Tisto, kar je pravzaprav najbolj zabavno, a obenem tudi moteče in na dolgi rok problematično, so Kmetičeva poimenovanja glavnih akterjev. Dobro, seveda bomo vsi vedeli, kdo je PreCednik (»auto-correct« dela in ne vprašajte, koliko sem zapisal tole, da je bilo sprejeto), tudi Noriško kraljestvo lahko pripišemo zgolj eni osebi, našemu Svetilniku (aha, to pa zna biti čez nekaj let težava), kdo so v knjigi Ljutenant Gruber (ne tisti iz britanske serije Alo Alo!), Kekec, Bademajster, Nepreklicni in tako naprej. Danes vemo, če malo pobrskamo po spominu, čez dve leti bomo (upam) pozabili, čez deset let pa … predvsem upam, da bodo omenjeni v večnem političnem pokoju.
Kmetiču številne skovanke in besedne igre sicer odlično uspejo, a kar nekako ne morem mimo tega, da smo vse to v tistem obdobju že lahko prebrali na vseh mogočih družbenih omrežjih, saj smo imeli čas in čeprav Svetilnika nismo dosegli (pri številčnosti kleti na Trstenjakovi je to najbrž nemogoče), smo kar uspešno prilivali olje na ogenj. Dejstvo pa je, da marsikaj – no, veliko!, zapiše točno tako, kot si je polovica Slovenije s kančkom zdrave pameti v tistem obdobju mislila in v kakšni »šank debati« tudi povedala, ampak žal – vse skupaj je malo »out of date«.
Kurzschluss bi bil imenitno branje leta 2022, torej kmalu po prelomnih državnozborskih volitvah in koncu epidemije, čeprav lahko marsikateremu strahu in dvomu žal prikimamo, dve leti kasneje pa … prebereš, se vmes zahahljaš, primeš za glavo, malo pobrskaš po spominu in v tej kombinaciji do konca. Potem knjigo odložiš, si želiš, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo in potem na vse skupaj pozabiš.
Založba Pivec, 2024
maticpise.com 