Lockwood & Co. – Kričeče stopnišče

Prva v seriji napetih romanov o nenavadni detektivski agenciji Lockwood & Co., ki je namenjena mlajšim odraslim, bo navdušila tiste, ki sta jim všeč Harry Potter, Enola Holmes in npr. Kostja Veselko. Drugačna, svojevrstna in ravno dovolj privlačna ter napeta.

Anthony Lockwood, Lucy Carlyle in George Cubbins so mladi (najstniški) detektivi, eni od mnogih, ki po Londonu in drugih britanskih mestih raziskujejo razloge, zakaj ponekod vidijo Obiskovalce (beri: duhove) in jih potem skušajo pregnati oz. premagati. Da bi jim to uspelo, je potrebno ugotoviti, zakaj se je nek Obiskovalec tam sploh pojavil – praviloma gre za zločine, pogosto celo krivične. Obiskovalci so zelo različni in je treba do njih tudi pristopati na različne načine, pri čemer agencije uporabljajo različne metode in orožja. Pojavljajo se samo ponoči in če se te dotaknejo, praviloma umreš. In zakaj so v glavni vlogi prav najstniki? V prvi vrsti zato, ker so njihova čutila mnogo bolj razvita in so bolj dojemljivi za ta drugačen svet. Lucy npr. odlično sliši – govorimo o Obiskovalcih; kar v njej pogosto povzroči pravcati pretres in zmedo.

Prva knjiga je razdeljena na pet delov – Duh, Prej, Ogrlica, Dvorec ter In potem, dodan pa je še obvezen Glosar, čeprav se na trenutke zdi, da bi moral biti ta bodisi na začetku ali pa kar v obliki sprotnih opomb. Začne se s primerom, ko agencijo najame starejši par, zakonca Hope, ki je prepričan, da v njuni hiši na podstrešju straši. Ne motita se – Anthony in Lucy z nemalo težavami in požigom hiše ugotovita, da je bila v steno zazidana Annie Ward, njen morilec pa nikoli odkrit. Ali je ključ do vsega ogrlica, ki jo Lucy odkrije in nespametno zadrži? Poleg tega se zdi, da je Lucy z umorjeno Annie kar preveč povezana in celo, da sta si malce podobni?

Po skoku v preteklost in občutku, da je primer Annie Ward na silo zaključen – tu ima glavno besedo OSRIN (Oddelek za spiritistične raziskave in nadzor, ki deluje v okviru Scotland Yarda in se ukvarja z reševanjem Problema, obenem pa tudi nadzoruje delo agencij), se na sceni pojavi bogati industrialec, sir John William Fairfax, lastnik tovarne, ki izdeluje vse mogoče železne izdelke, ki pomagajo pri zaščiti pred Obiskovalci. Fairfax je kupil dvorec v Combe Careyju, ki že od nekdaj slovi po tem, da v njem straši, seveda pa se – kot vedno; zdi, da je vse stvar lokalnih legend in iz stoletja v stoletje bujnejše domišljije lokalnih prebivalcev. In šele tu bomo prišli do kričečega stopnišča, rdeče sobe, pri čemer pa se seveda sprašujemo, čemu tista prva polovica knjige? Ah seveda, primera sta povezana. 

A da naša trojica pride do tja, je potrebnih kar nekaj težkih preizkušenj – za najstnike bi upal reči, da pretežkih, ampak ne bomo iskali igle v kopici sena; predvsem pa uporabe (nadnaravnih) sposobnosti iznajdljivosti in logičnega sklepanja ter tudi pretkanosti. No, glavnim akterjem ob strani stoji tudi sreča, to je treba priznati in inšpektor Barnes (OSRIN), ki jih nima posebej v čislih, se ravno tako izkaže za skoraj ključnega, da mladi detektivi ne postanejo spomin.

Mogoče imate tisti, ki ste seznanjeni z Netflixovo serijo (prva sezona je posneta po prvih dveh knjigah – Kričečem stopnišču in prihajajoči Šepetajoča lobanja, katere odlomek lahko preberete na koncu) več občutka in ste že odločeni, ali bi vam bila knjiga všeč ali ne. Moram priznati, da sem jo sam ves čas bral z nekaj ročne zavore, saj mi sama struktura knjige ni bila najbolj jasna, pa seveda mi je bila kakšna zadeva tu pa tam preveč privlečena za lase, spet kakšna druga pa napisana z namenom šokiranja. (Res sem radoveden, kako so določeni prizori prikazani v seriji)

Kot prvo se mi je zdelo, da smo bralci vrženi v vse skupaj – kdo so Obiskovalci, kaj je Problem, zakaj agencije in bolj ali manj najstniške, kaj za vraga je OSRIN, potem so tu še vse mogoče kategorije Obiskovalcev, nenavadna orožja, za katera v bistvu dolgo ne vemo, kako delujejo. (Pri vsem tem je treba omeniti domiseln prevod, za katerega je poskrbel Andrej Hiti Ožinger) Preveč vsega. Kako je Lucy pristala prav pri Lockwood & Co. izvemo kasneje, tako kot se skozi roman kažejo še neke druge zadeve o vseh treh glavnih akterjih, kar bomo najbrž izvedeli v kasnejših delih, a luknje so in mogoče bodo tiste bolj zrele bralce zmotile. In seveda je tu OSRIN, pa starejše in pomembnejše agencije, kot sta Rotwell in Fittes, od kod in zakaj Problem itn. Najstniki živijo sami in skrbijo sami zase, starši so??? Dejstvo, da naši detektivi zagrizejo v primer, potem pride pa tisti del Prej in potem še Ogrlica, grizeš si nohte in razmišljaš, kaj se je zgodilo Annie, ko kot strela z jasnega pride nov, pomembnejši primer, ki bo agenciji dobesedno rešil prihodnost. Če – se ga lotijo. In sploh ne, če ga rešijo, kajti kmalu postane jasno, da je ključno vprašanje – če preživijo.

Med branjem sva s hčerko pogledala drugi del Enole Holmes in videl sem kar nekaj sorodnosti. Hči je bila navdušena in vidim, da njim (torej najstnikom) možgani vseeno funkcionirajo drugače in jih te stvari ne motijo. Pač, mogoče sem za tovrstne knjige prestar in ne le mogoče, ampak vsekakor nisem ciljna skupina za tovrstna dela.

Vsekakor mi je všeč dinamika med glavnimi tremi akterji, ki se kaže predvsem skozi dialoge, ne morem se sicer znebiti občutka, da se bo med Anthonyjem in Lucy prej ali slej zgodilo še kaj več, George pa je razmeroma tiha in skrivnostna voda, ki pa hitra postane podivjan hudournik. Prav zato so se mi po mislih podile primerjave s Harryjem Potterjem (trikotnik Harry – Hermiona – Ron, ob seveda vsem ostalem, kar vpliva nanje, pa morda v nekem trenutku sploh nismo pozorni), pa tudi Kostjo Veselkom (Kostja in Valkira ter spet kopica stranskih zgodb, likov in preteklosti) ter seveda kupom nenavadnih zlobcev in preizkušenj, ki si jih lahko (sploh odrasli) v nekih prispodobah predstavljamo tako ali drugače.   

Kričeče stopnišče – da ali ne? Vsekakor da, če sodite med mlajše bralce oz. ste navdušeni nad deli, ki jih omenjam zgoraj. Vsekakor da, če radi berete in žanrsko niste preveč omejeni, saj gre za napeto, razburljivo, (na trenutke) nepredvidljivo branje, ki ga boste stežka odložili iz rok. In da tudi zato, ker je knjiga napisana ravno prav zrelo in odraslo, da se tudi odraslim ne bo zdela otročja ali banalna. Avtorjev slog podajanja zgodbe je nekaj, kar je pač treba sprejeti in spoštovati, pa četudi nam ni najljubši in zase lahko rečem, da se veselim Šepetajoče lobanje.

Miš, 2024