S prvenci je vedno križ (verjemite, šel sem čez to, takorekoč dvakrat) – ali te navdušijo, razočarajo ali pustijo zmedenega. Občutja po tem, ko sem prebral prvenec Anžeta Voha Boštica bi lahko označil z malce predrugačenim naslovom – vse in nič.
Anže Voh Boštic je nekdanji novinar portala Pod črto, enega redkih raziskovalnih in neodvisnih novinarskih medijev pri nas. Človeku je hitro jasno, da mu tem in vsebin za pisanje ne bi smelo zmanjkati, da pa se bo vedno sprehajal po zelo tanki črti, kaj in koliko lahko napiše. Tako je ustvaril nek soroden svet s podobnimi liki in zapleti, da ga kdo ne bi tožil. Mogoče je glavni lik (diplomanta politologije) ustvaril celo po lastni podobi – nekdo, ki želi in je prepričan, da bo lahko svet spreminjal na bolje z dobrimi dejanji, a kmalu spozna, da je to zgolj utopija. (In še drugič, verjemite, da približno vem, kako je to, ko sem šel z romantiko radijskega dela delat na komercialno radijsko postajo) Mogoče lahko avtor odide v kakšno humanitarno organizacijo, kjer bo imelo njegov delo smisel in se bo sam pri sebi zagotovo počutil boljše.
Torej, če odgovorim na prvo vprašanje – Vse ali nič me ni navdušil, tudi razočaral ne, del o zmedenosti pa … presodite po prebranem zapisu. Glavni lik je Franjo (vsi junaki imajo zgolj imena, nihče priimka), diplomirani politolog, ki po spletu naključij dobri trimesečno prakso pri pomembni politični akterki dr. Agnes, v Napredni socialni stranki (NaSS). Splet naključij, ki to ni, se razkrije proti koncu. Odide v prestolnico, nekaj sto kilometrov oddaljeno in z več milijoni prebivalcev, bivanje si uredi v župnišču in si ga deli s številnimi drugimi sotrpini, ki pa – kako zanimivo – prakso ali začasno delo opravljajo pri politični stranki nasprotnega pola. Ampak ni pomembno – živimo skupaj, pijemo ga skupaj, žuramo skupaj, celo bentimo lahko skupaj. Obdobje tik pred parlamentarnimi volitvami, kjer želi NaSS seveda zmagati (kot vsi) in po štirih letih obupnega vladanja (kaj ni vedno tako?) državo znova popeljati svetlobi naproti (kar seveda obljubljajo vsi).
Bolj kot za dr. Agnes dela za Paskala, »lik, ki ga ljubimo sovražiti«, očitnega privilegiranca, ki mu gre pri Franju na živce prav vse, dodeljuje pa mu najbolj dolgočasne in duhamorne naloge. Franjo kmalu ugotovi, da je zgolj neznaten kolešček v kolesju, ki ga vodijo močni in mogočni ljudje iz ozadja, v primeru NaSS je to Edgar. Lobiranja, podtikanja, tiha in glasna dogovarjanja, takšne in drugačne kupčije, laži in prevare, prelomljene obljube in očitne grožnje, manipulacije, zlorabe položaja in še bi lahko našteval.
Zdi se, da Voh Boštic roman piše skozi prizmo novinarja – vse preveč je pripovedovanja in razlaganja, vse premalo razpletanja in dinamike. Dialogi lahko trajajo v nedogled, ključne in pomembne stvari v nekaj vrsticah. Moteče mi je bilo, da so dialogi v večini primerov pravzaprav monologi. Svetla točka vsega skupaj je vsekakor debata z Mišo (lik, ki bi si zaslužil več pozornosti in sem ga pričakoval proti koncu, pa nič) o načelnosti politike in še en z Edgarjem, »stricem iz ozadja«, o bridki resnici delovanja politike, privilegirancih in dejstvu, da nekateri so in bodo ostali ovce. Zanimiv je tudi del s predavanjem nekdanjega profesorja (ki so ga odpustili zaradi spornih izjav), ki želi v mladih poslušalcih, ki so za njegovo predavanje seveda dobro plačali, malo previhariti mrtvilo v njihovih možganih in mislih ter pa odlomek, kjer Franjo razmišlja o poti do uspeha in pride do odgovora, da je ključen odgovor na vprašanje zakaj. Tudi recimo jim epizode, ki jih doživlja Franjo in spominjajo na dr. Jekylla in Mr. Hydea, so brez nekega pravega ozadja – kar zgodijo se. Usoda očeta je tu pa tam omenjena, dorečena pač ne. Lukenj v pripovedi je po svoje preveč.
Pohvaliti moram sicer Franjevo načelno in pošteno držo, saj ima več kot enkrat v rokah odlične karte (lahko bi rekel asa v rokavu ali pa jokerja), s katerimi bi lahko (vsaj za kratek čas) poskrbel za svojo prihodnost, a jih ne unovči. Upam si trditi, da je v današnjem svetu takšnih ljudi, sploh pa mladih, ki si želijo s čim manj dela čim več in čim hitreje zaslužiti, zelo malo.
Zgodba, ki se sicer vrti okrog uspešnega dela stranke NaSS in vsak dan boljših predvolilnih obetov, se močno zaplete z afero župana prestolnice. Imel je ljubico, plačeval ji je vse mogoče, potem je bil do nje nasilen, v javnosti pa seveda vzbuja in uživa podobo popolnega in vzornega politika. In tako kot pri Edgarju in njegovemu statusu »strica iz ozadja« ne moremo mimo nekih vzporednic, seveda tudi tale županova afera kar preveč spominja na neko dejansko prestolnico in določenega župana ter njegovo afero (ali eno od njih). Da o vsem kupčkanju okrog zviševanja davkov, brezplačnih vrtcev, zaščite manjšin ter pravic istospolnih, sploh ne govorim.
Nisem se mogel izogniti primerjavam s Piceristom Dušana Merca in Kdo je ubil SEKS? Andreja Capobianca. Prvi v nedogled napleta in kuje vse mogoče teorije zarot, drugi je vedno aktualno in podobno politično dogajanje obdržal v prestolnici, a ga je zgolj nekoliko preoblikoval in seveda preimenoval. Noben ni posebej prepričljiv. Tukaj bi lahko za primer vzeli Mojco Širok in njeno trilogijo – Pogodba, Evidenca in Praznina, ki se odvijajo na osi Rim, Ljubljana in Bruselj ter v katerih je avtorica z odličnim poznavanjem lokalnih specifik zgodbe postregla prepričljivo in se ni ubadala z lastnimi pogledi in razmišljanji o nečem, kar je sicer izmišljeno, a zelo očitno povezano z realnim.
Vse ali nič je napisana v slogu, ki mi osebno ne ustreza in me nikakor ne prepriča. Zgodba sama po sebi je izredno zanimiva in veliko obeta, a se mi zdi, da je povedana na napačen način oz. iz napačne perspektive. In če kaj, ji vsekakor ne gre očitati, da zelo realno prikaže stiske mladih, ki se želijo osamosvojiti in zaposliti, da o spreminjanju sveta sploh ne govorimo. Brez privilegijev ter močnega zaledja ti preprosto ne bo uspelo.
Cankarjeva založba, 2023
maticpise.com 