Panonski admiral

Knjiga Ivana Ivačkovića nosi podnaslov Emocionalni vodič kroz diskografiju Đorđa Balaševića in če pričakujete skoraj enciklopedičen pregled Balaševićeve diskografije in kakšno anekdoto za vmes, se motite.

Đorđe Balašević, Đole. Nesmrtni in upam zapisati eden največjih. Pesnikov, interpretov, pripovedovalcev zgodb. Pisateljev. Ivačković nam v knjigi Panonski admiral natančno in poglobljeno – gre namreč za novinarja in ljubitelja glasbe, ki je številne glasbenike, med njimi seveda tudi Balaševića, tudi kritiško, spremljal takorekoč celotno kariero; prikaže, kako je en na prvi pogled skoraj brezzvezni vojvodinski pevec, ki jo v bistvu hotel postati nogometaš, postal nesmrten lik, ki ga upravičeno postavljamo ob bok Cohena in Dylana.

Priznam, da do Balaševića v otroštvu in še malo kasneje posebnih simpatij nisem gojil. Pa ne, da ga ne bi maral poslušat, ampak je šlo za žanr, ki ga takrat nisem poslušal. Seveda smo se vsi razglašeno drli Mirko, nikoli povsem razumeli Petla in potem tudi s pomočjo Zaklonišče prepeva spoznali novo dimenzijo Računajte na nas. Potem se je zgodil 14. 11. 1994, Hala Tivoli in prvi Balaševićev koncert v kateri od tedaj samostojnih republik po razpadu Jugoslavije. In na tej točki je že treba izpostaviti, kako zelo ga je razpad države in vsa grozodejstva, ki so sledila, prizadel. Nikoli se ni imel za Srba, niti Vojvodinca ne, ampak za Jugoslovana. In čeprav si je v tistem obdobju privoščil kakšno nerodno in potem še narobe interpretirano izjavo, smo bili vsi njegovi. In on naš. Na tisti ljubljanski koncert so se ljudje iz Hrvaške in BiH prebijali skozi barikade, Slovencev je bilo za prgišče (enega zadnjih koncertov pri nas, pred vojno, je imel dobesedno za nekaj deset ljudi in ga v Slovenijo ni vleklo), karte je bilo nemogoče kupiti in takrat je na srečo in hvala jim, ena od komercialnih televizij prenašala koncert. Brat je snemal in tista kaseta je dolgo krožila – smejali smo, se jokali, objemali, ponavljali domislice, šale in dovtipe, kot bi šlo za citate iz kakšnega filma ali serije, čutili in peli. Od takrat naprej je bil vsak verz slišat drugačen. Samo prisluhnite otvoritveni Noć, kad sam preplivao Dunav, pa vam bo vse jasno. No, po tem koncertu sem ga začel poslušati. Takrat aktualna plošča Jedan od onih života je bila odličen uvod v spoznavanje in še danes lahko trdim, da gre za eno njegovih najboljših plošč in sploh eno najboljših plošč tistega obdobja. Ob najavi koncerta sem vstopnice kupoval oz. spraševal zanje, preden so prišle v prodajo in le redko sem zamudil kakšen koncert v prestolnici in bil tudi na tistem, ki ga je kasneje označil za najdaljšega v karieri, ko smo v veliki tivolski dvorani prepevali skoraj 6 ur. Pa potem tudi na zadnjem v Cankarjevem domu, ko je predstavljal knjigo Dnevnik mog djetinstva, zgolj ob spremljavi klavirja (in kasneje klape) in počel tisto, kar je počel najrajši – pripovedoval zgodbe.

Panonski admiral ima pravzaprav vse – od zmedenega mulca iz Novega Sada, ki se ni znal povsem odločiti med nogometom in glasbo, kako je potem leta 1977 postal član skupine Žetva in posnel eno največjih uspešnic tistega obdobja U razdeljak te ljubim. No, pa tudi nesmrtna Priča o Vasi Ladačkom je nastala v tem obdobju. Sledila je skupina Rani mraz, nesmrtna Računajte na nas, kratek čas sta bila v skupini celo z Boro Đorđevićem, kasneje ustanoviteljem in nespornim vodjem Riblje Čorbe, a se nista najbolje razumela. Kako in zakaj je postalo jasno šele 15, 20 let kasneje … A Balašević se je v vseh teh kolektivih počutil nekako utesnjenega in ni mogel razvijati svojega pravega jaza.

In je šel na solo pot in tukaj bi mogoče lahko povlekel vzporednico z Dylanom – Balašević v tistem obdobju ni bil nek posebno dober pevec, niti interpret, njegov glas še ni dozorel, kaj šele njegova čustva. Znal pa je pisati in pripovedovati! Ves čas je bil deležen kar ostrih kritik, saj ga resnici na ljubo ni nihče povsem razumel – glasba je bila ljudska (pa ne v maniri žanri, ampak komu je bila namenjena), besedila polna nekih duhovičenj in tudi sarkazma.

Potem so izšle najprej Pub, pa Celovečernji The Kid in 003, na vsaki se je skrivalo kar nekaj biserov, uspešnic in pesmi, ki so postale naše. Pesmi, za katere Balašević ni dovolil, kot se je to zgodilo pri Računajte na nas, da bi postale od koga drugega, od njih. Ampak tedaj, v prvi polovici osemdesetih, njih še skoraj ni bilo oz. so lezli iz plenic. Bezdan, Panta Rei, Tri posleratna druga in Marim ja … so v marsičem kazale, da bo Balašević postal glas neke generacije, glas Jugoslovanov, ki se na naraščajoči in vse nevarnejši nacionalizem ne bodo ozirali. Ob tem, da se je moral »boriti« tudi z lastnimi demoni (kot izvemo iz knjige, je znal biti zahteven in težaven sodelavec in če z glasbeniki, producenti, založniki … ni bil na isti valovni dolžini, se zgodba ni končala najboljše), kritike in nerazumevanje ni najboljše vplivalo, pojavil se je in začel dominirati turbo-folk (se spomnite Lepe Brene?), pa močna novovalovska scena tako v Beogradu, Zagrebu kot tudi Ljubljani in najti svoje poslušalce ni bilo lahko. Če imate priložnost, vam priporočam dvoje – poiščite kakšno knjigo, tokrat enciklopedijo Petra Janjatovića o glasbi v bivši skupni državi, lahko pa obiščete razstavo o ex-YU rocku v Sarajevu, da boste dobili občutek, koliko ene fantastične glasbe je bilo v tistem poldrugem desetletju ustvarjene na tem področju. In potem pomislite, da je bila tudi druga stran enačbe … tako kot smo imeli konec devetdesetih v Sloveniji Siddharto in močno rock sceno, smo imeli tudi Atomik Harmonik, Game Over in podobne.

No, in nekje na ločnici, čeprav je bilo jasno, na katero stran je sodil po kvaliteti in brezčasnosti, med glasbo in recimo-ji-glasbo, je bil Đorđe Balašević. Takorekoč osamelec. Hrvaška v podobnem položaju je imela Arsena Dedića, Slovenija Vlada Kreslina (ki se je v tem obdobju okrog devetdesete tudi osamosvajal od Martina Krpana), Balaševićev veliki prijatelj Zoran Predin je takrat recimo še navduševal z Lačnimi Franzi, ampak saj vidite, kam pes taco moli. In prej omenjeni nacionalizem je izbruhnil v vsem svojem sijaju v začetku zadnjega desetletja 20. stoletja – Slovenci smo se osamosvojili, 10-dnevna vojna, Hrvaška se osamosvoji, zadeve postanejo mnogo bolj resne in potem seveda še Bosna in Hercegovina. Konec. Konec vsega – glasbe, filma, kulture, športa, brezskrbnih poletij in potovanj, bratstva in enotnosti.

Že omenjena Jedan od onih života, Naposletku … in kot zaključek te neke nenavadne zgodbe Devedesete. Na slednji je bil hkrati kritičen in razigran kot morda še nikoli doslej. Đorđe Balašević ni bil več tip, ki je pel pri Žetvi in Ranom mrazu, tudi Đorđe ni bil več, ampak je postal Đole. Poiščite dokumentarec in seveda sam koncert februarja 1998 iz še vedno obkoljenega in razrušenega Sarajeva, ko so mu grozili s smrtjo, pa je zavrnil vse oblike zaščite in povedal, da če to, da bo nekaj dni tarča nekih norcev s puškami, pomeni, da bo teh nekaj dni »Sarajlija«, naj bo. Ljubljana do vojne ni bila nikoli njegova in mu je tudi v devetdesetih predvsem omogočila koncerte, ki so jih obiskovali ljudje iz Hrvaške in BiH, Sarajevo pa je bil vedno njegov. Treba pa je upoštevati, da Slovenci nismo preprost narod, izredno zamerljivi (Sava centar, seveda), da nas je težko vzljubiti, ampak … bila pa je Slovenija tista, ki Balaševiću ni zgolj omogočila koncertov in stikov z vsemi njegovimi, bila med bombardiranjem Srbije zatočišče zanj in za njegovo družino, ampak so naši zdravniki tudi rešili življenje njegove hčerke. Tako da ja, naj zgornje vrstice ne bodo razumljene napačno – tudi Slovenci smo bili njegovi. In on naš.

Dnevnik starog momka je bila bržčas njegova zadnja plošča s tistim pravim kreativnim nabojem, saj se je potem Đole nekoliko bolj usmeril v pisanje scenarijev, knjig in, moram priznati, tudi v zelo zrelo in premišljeno prirejanje starejših pesmi ter izdajanje koncertnih plošč, kjer so vsa čustva resnično prišla na plan. Končno je bil v položaju, ko je bil obkrožen z glasbeniki in producenti, ki so ga razumeli in so znali njegova besedila »opremiti« z ustrezno glasbo. Njegov glas je bil seveda tedaj že zrel, interpretacija mojstrska in konec koncev – sedaj je bilo vsem jasno, o čem poje in kaj pripoveduje.

Konec leta 2019 (maja tega leta sem ga še zadnjič poslušal v Cankarjevem domu) je preživel zastoj srca in potem, kot se mi kar prevečkrat zapiše, se je zgodil covid-19. Pljučnica kot posledica okužbe s covidom-19 (in prosim, teorije zarote pustite ob strani!) je 19. februarja 2021 ugasnila življenje enega največjih, morda največjega. Spomnim se, kje sem delal tedaj in da je bila direktorica ravno tako velika Đoletova oboževalka in da sva si izmenjala kar nekaj SMS-ev, si v ponedeljek v solzah izmenjevala zgodbe in da so bili tisti dnevi tudi sicer v znamenju njegove glasbe in obujanja spominov.

Pričujočo knjigo sem si kupil lani, ko sem obiskal Prijedor, mesto, kjer se je med vojno dogajalo marsikaj. Prebral sem jo letos poleti, ko sem z otroki potoval po državah bivše skupne države, ki je oni seveda niso nikoli doživeli in ne razumejo teh čustev, ki preplavljajo mene – Skenderija, Sava Centar, ulice Sarajeva, Beograda, tabla za Novi Sad ali pa Virovitico, Miljacka, Sava in Donava, še vedno (ali pač spet) prisoten grozeč nacionalizem, Samo da rata ne bude, Portret života mog, Ne lomite mi bagrenje in tako naprej, v nedogled.

Đole pač ni pisal pesmi, on je pisal zgodbe.

Emocionalni vodič? Vsekakor. Res pa je, da če Đoleta niste nikoli doživeli, začutili, potem tudi ta knjiga ne bo storila nič. V meni je – podobno kot to počne njegova glasba, sprožila vihar čustev. Ivačković se je tega lotil premišljeno, podobno kot je Balašević z zdravo distanco prirejal svoje starejše pesmi/zgodbe, je tudi on brskal po člankih, intervjujih, razmišljanjih in zapisih, poslušal plošče in pač pisal. Zrelo, smiselno, povezano, čustveno. In komaj čakam, da zagrizem v še eno njegovo knjigo, ki sem si jo kupil v Beogradu (ker prevodov v slovenščino žal ne bomo dočakali), o še enem pogosto narobe razumljenem geniju – Branimirju Štuliću.

Laguna, 2022