Vid (ali pač SuperVid) se vrača – po Pasti v razredu in Knjižnem tatu, se razgibana osnovnošolska druščina vrača v tretje, z novim kompletom težav in predsodkov, ki jih imamo do slabovidnih ali kakorkoli »hendikepiranih«.
Zares pohvalno je, kako se avtor Žiga Valetič pronicljivo, zabavno in predvsem brez moraliziranja loteva zgodb o SuperVidu oz. Vidu. In če sta bili prvi dve epizodi malce bolj detektivski, je tretja zelo vsakdanja, prežeta z vseprisotno tekmovalnostjo, otroško nesramnostjo in celo apatijo.
Pred časom sem bil priča zanimivemu pogovoru s paraolimpijko, odbojkašico Leno Gabršček, ki se je rodila brez leve roke, o njeni izkušnji s trenerjem, ki je bil prepričan, da nekdo brez ene roke ne more igrati odbojke, pa čeprav je bila med najboljšimi v ekipi. Za to pripoved bi bilo sicer morda boljše, če bi za primerjavo vzel še enega športnega junaka, plavalca Darka Đurića ali pa – tudi v knjigi omenjenega, Alena Kobilico, bivšega manekena, podjetnika, tekača in očeta, ki je brez vida ostal šele kasneje.
Ljudje, ki nimamo težav in imamo zdrave otroke, namreč sploh ne pomislimo in se ne zavedamo, na ovire, s kakršnimi se npr. zgoraj omenjeni srečujejo v vsakdanjem življenju. Celo več – najbrž so mnogi med nami prepričani, kako polno privilegijev in olajšav je življenje tistih, ki imajo težave. (res mi je težko uporabljati izraze, kot so hiba, okvara, bolezen, hendikep, ovira ipd., pa čeprav so vse na nek način resnične in najbrž sprejemljive, čeprav spet ne za vse). In jaz bi jih vprašal – Resno?! Ali je res privilegij za nekoga brez rok ali nog, mogoče s kakšno mišično ali živčno težavo/okvaro, da lahko parkira na mestu za invalide? (to je še en izraz, s katerim imajo mnogi težave). Moramo to označevati kot privilegij? Ali pa, da ima brezplačno vozovnico za mestni prevoz, ko pogosto na obrazih voznikov vidim, v kakšno breme jim je, da morajo iti izza volana, spustiti klančino, jo potem nazaj dvigniti in ob izstopu vajo ponoviti. Ne, to ni privilegij in dajmo se za začetek zavedati tega.
Zdaj, ko pišem, razmišljam, da bi se Žiga morda lahko v prihodnje lotil tudi te težave – kako osebe s težavami označiti oz. jih ustrezno poimenovati?! Sicer pa – četrta epizoda bo nosila naslov Izgubljeni ribnik.
Nazaj k vsebini … Mark, tokrat glavni antijunak, mogoče predstavlja prav to presečno večino ljudi, ki mislijo, da imajo ljudje s težavami, privilegije. Zgodba se odvija na bazenu in se vrti okrog plavanja. Vidu je plavanje ne le sprostitev, ampak tudi beg, zatočišče in čas, ko je pravzaprav lahko sam s seboj, ko nima nobenih težav in kjer se počuti dobesedno kot riba v vodi. Pa čeprav mora paziti na proge in smer plavanja, poslušati udarce s »črvom«, ko se približuje robu bazena in seveda – plavati.
Ste kdaj poskusili plavati npr. z zavezanimi očmi? Mogoče zvezanimi rokami ali nogami? Ali pa hoditi po ulici z zares temno prevezo čez oči in mogoče zgolj s pomočjo palice?
Žiga je seveda v samo zgodbo spretno vpletel Janeza, učitelja za šport, Vidovega najboljšega prijatelja Lubanzija, Vidov spremljevalec Bojan je na očetovskem dopustu, tu je še razredničarka Brina, pa seveda Vidov dedi ter druge sošolke in sošolci. Vsak prispeva svoj kamenček v mozaik razumevanja, spoštovanja in sprejemanja drugačnih. In kot smo pri Žigi sedaj že vajeni, zna iz rokava potegnit kakšnega asa in zgodbo nepričakovano preobrniti ter jo narediti še bolj zanimivo. Ilustrator Jaka Vukotič pa z igrivimi ilustracijami vse skupaj zgolj nadgradi in obogati.
SuperVid je vsekakor serija, ki jo lahko recimo postavim ob bok Čudežni bolhi Megi Dese Muck, ki se je tam lotevala vedno problematičnega in zahtevnega odnosa otrok do domačih živali oz. hišnih ljubljenčkov. Nekaj čisto drugega? Mogoče, ampak vsekakor zelo sorodno.
Avtor se v seriji SuperVid uspešno spopada in predstavlja različne probleme, s katerimi se vsakodnevno soočajo ljudje (ja, sploh pa otroci), ki imajo takšne ali drugačne težave in predvsem, kako se s tem soočamo vsi drugi. Svet (žal) drvi v neko stanje apatičnosti in če se ne zgodi kaj dramatičnega, se najrajši držimo vsak zase in na vse druge gledamo bodisi z zavistjo ali pomilovanjem, na človečnost in empatijo pa kar pozabljamo. In začeti je treba pri najmlajših – jih v pozitivnem in sprejemajočem duhu vzgajati od malih nog, da bodo postali zreli in odgovorni ter empatični odrasli.
Miš, 2024
maticpise.com 