Pohorska transverzala

Pa je vendarle prišel na vrsto, sicer šele z osmo knjigo (če štejem prav), pa vseeno – Avgust Demšar in njegov junak Martin Vrenko. Torej, sta prišla na vrsto. Pohorska transverzala je menda posebna, ker v njej nastopa tudi drug Demšarjev stalni in sicer samostojni detektivski lik – inšpektorja Miloš. Potem je jasno, da gre za očitno zahteven primer, da je Demšar uporabil kar oba.   

Klasičen korak nazaj – Pohorska transverzala je dejansko prva Demšarjeva knjigo, ki sem jo prebral. Nekje na polici so sicer še tri druge, starejše in precej tanjše, ki sem jih kupil ravno v obdobju, ko je na TV-zaslone prišla ekranizacija prav teh knjig. Pogledal sem prva dva dela in iskreno povedano nisem mogel verjeti, kako je ustvarjalcem znova uspelo ustvariti nekaj tako sterilnega, nevznemirljivega in dolgočasnega. Imenitni igralski zasedbi navkljub. Tam nekje sem imel priložnost gospoda Demšarja videti tudi v živo, takrat je predstavljal knjigo Tajkun in kar mi je bilo zanimivo – svoj način pisanja in ustvarjanja, razmišljanja in takrat me je prepričal. Pa je vseeno trajalo še nekaj časa, da sem odprl eno njegovo knjigo. Mogoče bi bilo boljše, če bi začel kje na začetku in spremljal, kako se razvijajo liki in njegov stil pisanja, ampak zdaj je, kar je.

Mogoče se vsaj malo že čuti, da me Pohorska transverzala ni navdušila. In res je – ni me. Veliko se je pisalo in primerjalo, se skoraj postavljalo na stran enega ali drugega in gradilo neko rivalstvo, za katerega sicer menim, da ga ni – Tadej Golob ali Avgust Demšar? Taras Birsa ali Martin Vrenko? Golob je vsekakor »učenec« skandinavske šole pisanja kriminalk – zgodba glavnega junaka je skoraj pomembnejša od tiste kriminalne, detektivi imajo vsaj temen madež, potem se odločijo za brutalno, psihološko ali zdravstveno smer ter pogosto vemo, kdo je zločin storil, ne vemo pa, zakaj in ali ga bodo na koncu policisti, kriminalisti tudi ujeli. Demšar pripada stari, recimo ji kar britanski šoli, ki ji poveljuje ena in edina Agatha Christie ter jo pogosto označimo kot »whudanit« kriminalko. V praksi to pomeni kup mogočih in zelo verjetnih osumljencev, raziskovanje in kopanje ter veliko pogovor, razmišljanj in celo ugibanja, kakšno slepo ulico ter nato zaključno razodetje in seveda krivec, ki je (bil) najmanj verjeten in na katerega smo nekje vmes mogoče celo malo pozabili.

Pohorska transverzala ima vse to. Na Pohorju v brunarici najdejo dve trupli, bivših sošolcev, ki sta očitno umrla zaradi zadušitve. Jasno je, da je bila tam še ena oseba, verjetno pa celo dve, a ne hkrati. Kdo in zakaj? Pod mariborsko Kalvarijo nekje v istem času najdejo še truplo kar se sprva zdi neprevidnega pohodnika, ki mu je zdrsnilo, poškodbe padca po pobočju pa so bile prehude in je umrl. Tudi ta tretji je bil sošolec prvih dveh in kot se kmalu izkaže, tudi ta verjetno ni umrl zaradi zdrsa, ampak nečesa, kar se je zgodilo po zdrsu. Zakaj je zdrsnil, ga je mogoče kdo potisnil in ali je ta ista oseba potem svoje opravila še pod Kalvarijo? Ali tudi tu iščemo tretjo osebo? No, da bo mera polna, so bili vsi trije sošolci najbolj vročega in vznemirljivega, všečnega in kredibilnega političnega obraza, zagotovo novega premierja, Zvoneta Skaze, druščina pa se je po nekaj letih prav v dneh pred umori dobila na obletnici mature.

In ker gre za dvojni umor in še enega dodatnega, za nameček pa ima vse skupaj še močan politični pridih, sestavijo najboljši dve ekipi – Miloš, Nika in Drago (zanimivo, da se jih v večini omenja brez priimkov) in Martin Vrenko, Ivana Premk in Marko Breznik, odgovarjajo pa Kralju, sicer nadrejenemu prve ekipe. In še dobro, da Demšar ni šel komplicirat še tukaj, ampak ekipi sodelujeta zelo vzorno in usklajeno, brez kakršnihkoli nesoglasij. Kdo ve, kaj bi bilo (mogoče izziv avtorjema), če bi moral iz Ljubljane priti še Taras Birsa s svojo ekipo? Martin Vrenko kot višji inšpektor vodi obe ekipi, ki se odpravita na delo – pregledovat dokaze, zasliševat priče, kopat po preteklosti, iskat in odkrivat vse mogoče povezave med Skazo in sošolci ter sošolkami (živimi in mrtvimi oz. umorjenimi), mogoče politične spletke in prevare ter vse več sledi vodi k Zvonetu Skazi. V ozadju je ves čas neka norčija iz zaključnega gimnazijskega izleta, njegova skopušnost in potegavščina, ki pa se je grdo sfižila. Vmes zajadramo še v Bosno in Hercegovino, spoznamo že po prvih vrsticah vidno nevarnega in neprijetnega sekretarja Skazine stranke Elvisa Kovačiča ter tu pa tam kakšen preblisk, za katerega pa v bistvu ne vemo, ali je pomemben ali ne. Najbolj zanimiv mi je bil del o Leopoldu Skazi, Zvonetovemu očetu, ki kljub starosti očitno še vedno vleče niti iz ozadja, a se takoj zatem, ko se pojavi, tudi enako hitro izgubi.   

Očitno je, da je Zvone Skaza kriv, aretirajo ga in odvedejo v pripor, zapor, kjer na sceno stopijo odvetniki. Lahko sem drzen ali pač naiven, ampak upam si trditi, če bi na drugi strani stalo več tako drznih in neustrašnih višjih inšpektorjev kot je Martin Vrenko, bi v naših zaporih sedelo veliko več velikih barab in pravih kriminalcev, ne pa malih rib. (In to ne pomeni, da male ribe ne sodijo za rešetke, ampak jih je veliko preveč, tistih drugih pa veliko premalo.) Vrenko se odvetnikov ne boji, jih sprva čisto malo podcenjuje, prizna napako in gre v naslednjo bitko, z vklopljenimi vsemi čutili in s procesorjem v glavi, ki bi mu ga najbrž zavidal kakšen matematični genij. Pa vseeno storijo napako. Seveda je Skaza preveč očiten krivec, da bi bil res kriv, vsaj ne za vse. Torej – kdo?

Pa smo na začetku – pri »whudanit«. In ker sem mogoče napisal že preveč, je končni razplet – veliko razodetje, seveda povsem v vaših rokah.

»Tehnično« gledano Demšar mojstrsko postavi šahovnico in figure, jih spretno in pretkano premika, vara in zavaja ter obenem premika glavne figure nasproti zmagi. Nekajkrat vzklikne »šah«, da nas zavede in nas v slogu mojstrov s »šah-matom« preseneti. Kaj je potem narobe? Ker je to prva njegova knjiga, ki jo berem, težko rečem, ali gre za pravilo oz. vzorec vseh njegovih knjig, ampak … prevečkrat sem se vprašal, če berem avtorjevo različico romana – opombe, namigi, usmeritve, ‘kaj je nekdo mislil, ampak ni storil in bo čez dva dni videl, da je bilo tako prav’, po nekaj raziskovanja junakov zaznamek »kaj se je v resnici zgodilo« … Zakaj mi avtor vse to servira? Jaz si želim sam ustvariti neko sliko, ali se je nekdo odločil prav ali ne, nočem vedeti, da se bo čez dva dni zgodilo »nekaj« in detektivi so tisti, ki morajo povedati, kaj se je zgodilo. Avtor kot avtor za moj okus pove preprosto preveč.

Oh, in še nekaj, kar smo imeli kakšen dan kar pestro debato na Instagramu – zasledil sem, večkrat, zapis »isvršba«. Že zveni narobe in seveda je narobe. Sam sem bil prepričan, da je pravilno »izvržba«, pa v tem primeru tudi ni, ampak »izvršba«. Knjigo sta jezikovno pregledala dva človeka in jima je tole, ob še kakšni napaki, ušlo nekajkrat. 

Končna ocena? Mogoče bo bolj začasna, ker bom najbrž prebral še kaj (čaka me Estonia), da vidim, ali so te »napake« izjema ali pravilo oz. če gre za slednje, potem pač avtorjev slog. Zasnova in zgodba sta zelo dobri, glede na obseg so junaki sicer prikazani malce preveč »čez palec«, poleg tega je nastopajočih čisto preveč. V taki knjigi se zavedaš, da je vsak stranski lik lahko pomemben, posamezni priimki so si precej podobni, kar še dodatno zavaja, nekaj časovnega skakanja sem ter tja pa tudi ne olajša zadeve. Mogoče so me »napake« preveč motile, a teh motenj je bilo preprosto preveč, je pa to seveda stvar okusa. Namesto končne ocene nasvet – preberite in presodite sami.

Pivec, 2022