Virus

Virus

Nov kriminalni roman Tadeja Goloba, že četrti v seriji s kriminalnim inšpektorjem Tarasom Birso v glavni vlogi. In kot sem zadnjič nekje že zapisal – daleč od tega, da bi me Golob s svojim pisanjem okužil, tudi navdušenje je zadržano, treba pa mu je priznati, da je ustvaril napeto in berljivo serijo v zagotovo najbolj zanimivem in hkrati zlorabljenem žanru.

Jezero, Leninov park, Dolina rož in sedaj še Virus. Prebral sem vse tri in bil pravzaprav najbolj jezen sam nase, ker sem si najprej ogledal dva dela TV-serije Jezero in sem šel šele potem brat knjigo. Da, sem eden tistih, ki ga serija ni navdušila in si je nisem ogledal do konca. Sem pa hitro prepoznal vzorec, po katerem Golob piše in sem v naslednjih dveh knjigah kaj hitro prišel do krivca. Najbolj pa me pri njegovem pisanju moti, da pri pojasnjevanju (ali včasih, ko mu malo zmanjka štrene) uporablja preveč zapletenih medicinskih izrazov … priznam, da sem Virus čakal nekoliko zadržano, celo v krču, da ne rečem v strahu.

Napovedi in govorice ter prvi vtisi so sicer dajali vedeti, da je Golob tokrat izstopil iz okvirjev. Umor, še en umor in še tretji umor ter pričakovanje četrtega. In kar se sprva zdi kot zaporedje umorov, se kaj kmalu poveže v iskanje serijskega morilca. Iskanje, ki je sicer zelo podobno vrtenju v krogu. Taras Birsa in njegova zvesta ekipa – Osterc, Brajc in seveda Tina Lanc, tu sta še Golob in Cvilak, v drugačni vlogi pa se predstavi Ahlin.

Najprej najdejo truplo ne preveč priljubljenega pridelovalca cvička. Plava v cvičku, ki ga je domnevni morilec izpustil iz sodov. Prvi osumljenec – imigrant, ki ga ulovijo med begom. Ulovita ga brata, ga po domače »spustita čez roke« in se hitro znajdeta na seznamu osumljencev. Cviček, pač. No, potem je tu še drugo truplo, vulkanizerja, ki ga najdejo na drugem koncu države. Kako sta bila pokojna povezana, ne ve nihče, ve pa se, da sta bila oba ustreljena z isto puško. Država je vse bolj v primežu virusa in nenavadnih ukrepov, ko odkrijejo še tretje truplo. Tokrat duhovnika z vžganim križem na obrazu. Ustvarjen je nenavaden geografski trikotnik, za katerega se lep čas zdi, da je brez smisla. Poleg tega pa roman z duhovnikom pride do točka preloma, ko se v reševanje umora aktivno začne vpletati politika.

Pester nabor stranskih likov bralca tokrat dobesedno vrti v krogu … babica, ki ve veliko in ne ve nič. Sin, ki zaradi preprodaje drog sedi v zaporu. Hči, ki brez besed leta preživlja v posebnem zavodu. Osebje tega zavoda in zapora, za katere se ravno tako zdi, da so preveč prestrašeni in zakrčeni vsakič. Ko pride na obisk policija. Lokalna skupnost, ki nič ne ve. Črnogorska mafija, ki kroji kariero Tarasove žene Alenke. Pisatelj kriminalnih romanov, ki kar preveč spominja na Tadeja Goloba in spet ve marsikaj … in tu je seveda še ta presneti virus, ki je v letu 2020 ohromil državo. Z njim povezana pa še slovenska politika. Koščkov je toliko, da se zdi, da je Golob tokrat zmešal kar nekaj (konkretno tri) sestavljank, ki jih ni mogoče sestaviti. Pa temu seveda ni tako!

Iskanje morilca, motiva in povezovanje vsega v celoto in smiseln zaključek (ki pa pušča prostor za nadaljnje romane s Tarasom Birso) pa ostane v senci nečesa drugega, po čemer si bom sam zapomnil roman. Golob je šel vsaj po mojem mnenju kar malo nepričakovano v prvo bojno vrsto in trenutni oblasti nastavil ogledalo. Seveda je ujel duha, ki je strašil (in še vedno straši) našo državo v letu 2020. Nevarni virus, nenavadne odločitve in ukrepi, za katere se zdi, da so predvsem politično motivirani in tudi tu bi kar nekaj (stranskih) likov zlahka preslikali na realne osebe. Pa čeprav je podobnost z njimi seveda zgolj naključna. Tudi to, da Tarasa Birso zalotijo med kolesarjenjem, ko bi moral biti samoizoliran, je zgolj naključje. In da so za umor duhovnika seveda krivi ekstremni levičarji tudi. Nesmiselne izjave in še bolj nesmiselne poteze, politični pritiski na delo policije in še bi lahko naštevali. Prav neverjetno je, kako spretno (in resnično) je Golob vse skupaj zapakiral in se ne le postavil v prvo bojno vrsto, ampak kar pred strelski vod.

Nimam pojma, kako se bo zgodba nadaljevala, saj je jasno, da vse visi … nezaključen primer Klare Zupet, na katerega nekajkrat namignejo, negotova usoda Tarasa Birse v kriminalističnih vrstah, vseprisotna politika in po drugi strani toliko zgodb, ki nam jih ponuja vsakdan. Prepričan sem, da Golob še ni rekel zadnje, Taras Birsa pa tudi ne.  

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: