Ne spomnim se, kolikokrat sem že napisal »Harry Hole je nazaj.« in si ob tem oddahnil. Nesbojev nepredvidljivi lik je zadnjih 15 (?) let eden najbolj konstantnih literarnih likov v mojem življenju. No, Nesbojeve knjige pa najbolj zveste spremljevalke in garancija, da bo šla kakšna noč najbrž v nič.
Pet let po Nožu, kjer nisem bil povsem prepričan, kaj se bo zgodilo, vmes sta se potem zgodili Ljubosumnež in druge zgodbe (s kar nekaj res odličnimi zgodbami) ter The Night House (žanrski preskok v svet horrorja mu ni najbolje uspel), čakam pa še nadaljevanje Kraljestva Blood Ties; se Harry Hole predstavlja v trinajstem primeru. (Ne)srečnem trinajstem? Lahko rečem predvsem mojstrskem, ki ga lahko postavim ob bok Sneženemu možu, Leopardu in konec koncev tudi Nožu. Lahko bi rekel, da je Nesboju najbrž prijalo, da je Holeja malo postavil malo na stran in mu pustil dihati oz. se zapiti.
Ali je Hole še bolj na dnu – seveda je. Ali ima pred seboj spet noro zahteven primer, kjer je policija popolnoma nemočna – tudi to drži. Bodo znova odločali njegovi genialni prebliski – da in ne. Kako zelo osebno je vpet v primer – v sam primer ne tako zelo (vsaj ne ves čas!), v samo reševanje in končno plačilo pač toliko bolj. Harry Hole ni več policist, tudi ne detektiv ali kriminalist, po vseh tragedijah in razkritjih, ki smo jim bili priča v Nožu – in na katere bo Nesbo večkrat opozoril tudi v Krvavi luni; odide v Los Angeles, bolj samouničevalen kot kdajkoli. Tam spozna Lucille, upokojeno, pozabljeno in odcvetelo igralko, ki ne najbolj prijaznim ljudem (beri: mehiškemu narko kartelu) dolguje precejšnjo količino denarja. Harry, majavi princ v rjastem oklepu pravičnosti in na zdelanem konju, se ji odloči pomagati. In kot nalašč prejme iz rodne Norveške klic odvetnika Krohna, ki zastopa milijonarja Markusa Roeda, vpletenega v izginotje in umor dveh mladenk. Nazadnje so ju videli prav na eni njegovih razkošnih zabav. In Harryju ne preostane drugega, kot da se vrne v Oslo in začne mukotrpno pot po črepinjah njegovega razbitega življenja in kariere ter blodenje po labirintu nenavadnih umorov.
Harry Hole tako postaja zasebni preiskovalec, ki ga plačuje glavni osumljenec in nekdo, ki bi ga Hole v nekem prejšnjem življenju z veseljem in dokazi pospremil za zapahe. Najbolj zabavno pri vsem skupaj je, da bralec pravzaprav ves čas ve, da Roed ni kriv! Ni nedolžen in grehov ter kaznivih prestopkov ima za mnogo let zapora, a umorov mladenk in kasneje svoje žene, ni kriv. In ne, to pravzaprav ni t. i. »kvarnik«, saj vam bo to jasno po nekaj straneh. Se boste pa do konca knjige – tako kot Harry Hole!; spraševali, kdo je pravzaprav Prim. Njegova zgodba in obenem celotno ozadje zločinov se sestavlja počasi, a z zvrhano mero napetosti in tudi groze. Jo Nesbo, mojster zavajanja, nas nekajkrat odpelje v res temno in zelo dolgo stransko ulico. In kot že tolikokrat, ko imaš na koncu občutek, da je vse na svojem mestu, kljub vsemu veš, da ti en del slike še vedno manjka. In potem je Hole tudi osebno vpet …
In da ne bo pomote, cela Krvava luna je velika osebna Holejeva bitka – od Oysteina, Aunejea, Katrine Bratt in njenega sina Gerta, Alexandre Sturdza, smrti Rakel in Bjorna, pa Mikaela Bellmana, Trulsa Berntsena, Mone Daa, Terryja Vageja in še drugih stranskih likov, ki smo jih že spoznali oz. jih nekoliko bolj spoznavamo sedaj. Bodite pozorni na Thanh in Jonathana, nenavaden »par« iz trgovine z malimi živalmi, ki na zanimiv način mešata štrene. In če se je Nesbo naposlušal očitkov, da se rad zateka k okrutnostim in nasilju, je tokrat konkretno zabredel v svet živali in bioinženiringa ter neobičajnih »orožij«, sicer pa tihih in zelo učinkovitih morilcev.
Nesbo je šel tokrat tudi v vode, ki se jih je mogoče na tako doživet način doslej izogibal. Ker pustimo ob strani stalna trenja znotraj policije oz. ministrstev ter manjše in večje zločine, ki jih počnejo policistki in drugi organi reda, miru in pregona. Novinarski senzacionalizem je tokrat razgaljen in predstavljen povsem drugače. Velik poudarek pa je predvsem na življenju, navadah in razvadah bogatih in slavnih, tradicionalizmu, konservativnosti in nezmožnosti sprejemanja drugačnosti oz. celo sramu nad dejstvom, da si pač drugačen ter kako se potem določeni ljudje s tem soočajo, spopadajo in tudi propadajo. In vedno bolj se zdi, da je Harry Hole nekakšen tampon, ki ves ta gnoj svet srka vase …
Bolj ali manj je tokrat jasno, da nas čaka še (vsaj) ena knjiga s Harryjem Holejem. Prizna, da serijskih morilcev ne bi več lovil in iskal, ampak … skozi celotno Krvavo luno se pojavlja nenavadna oseba (sprva se celo zdi, da gre za Holejev privid, namesto mišk pač vidi duhovnika) v duhovniškem oblačilu, ki ji pripade tudi končna beseda. Nas v štirinajstem primeru čaka izpoved vseh Holejevih grehov ter odrešitev ali pač »božja« kazen? Počakajmo in se pustimo presenetiti.
Mladinska knjiga, 2024
maticpise.com 