Tega se ne da izbrisati

Andraž Rožman zna kmalu dobiti oznako problematičnega pisatelja, saj se v svojih delih vedno znova loteva tem, ki bi jih številni – sploh odločevalci; najraje pozabili. Pravzaprav to ves čas počnejo. Pometajo pod preprogo in se trudijo, da bi pozabili drugi, potem pa še oni. In če imamo v teh treh desetletjih samostojne države bolj očiten primer tega početja, kot so izbrisani …

Izbrisani je beseda, ki slovenske politike – leve, desne in vse vmes; pretrese. Zakaj? Ker v bistvu ni nihče nič naredil. Vsi so molčali. Prelagali odgovornost en na drugega, po možnosti celo na ljudi, ki so sam izbris operativno izvajali. Z Andražem Rožmanom sva podobna generacija in ko se je sam izbris zgodil, o tem nisva imela kaj veliko pojma. Za nameček oba prihajava iz družin, kjer tovrstnih težav nismo imeli.

Pisal se je 26. februar 1992 in to so bila še leta, ko smo dejansko verjeli, da bomo postali naslednja Švica, na oblasti je bila Demosova vlada (predsednik vlade Lojze Peterle, ministrstvo za notranje zadev, ki je izbris izvedlo, je vodil Igor Bavčar, glavno operativno vlogo pa je imel Slavko Debelak), predsednik države je bil Milan Kučan. In s tem dnem – osebno sem se najbrž še vedno navduševal nad darili, ki sem jih dobil za 12. rojstni dan; je bilo 25.671 ljudi izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev. Izbris kot tak pa je posledično vplival tudi na druge pravico – njihovo možnost za delo, socialno podporo, zdravstveno zavarovanje, stanovanjsko pravico itn.

Praviloma oz. v veliki večini so bili izbrisani predstavniki drugih narodnosti iz področja bivše Jugoslavije. Mnogi bivši vojaki – še iz časov po drugi svetovni vojni ali posebej problematično iz obdobja desetdnevne osamosvojitvene vojne slabo leto pred izbrisom, spet nekateri na kakšnem uradno neobstoječem seznamu tajne oz. obveščevalne službe, številni so imeli v kartoteki dobesedno vpisan kakšen prekršek ali pač nekomu preprosto ni bil všeč priimek, ki se je končal na -ić. Pa seveda niso bili vsi takšni in tudi za te posameznike si ne bi smel nihče jemati pravice, da jih preprosto izbriše. Preluknja osebni dokument in jih skoraj še pošlje v 3PM. (Oprostite izrazu, a iz zapisanega se zdi, da prav daleč od resnice to ni).

Velika večina pa je bila takšnih, ki so v Slovenijo prišli nekje po drugi svetovni vojni oz. predvsem v sedemdesetih, ekonomski migranti, ki so v Slovenijo prišli delat kot rudarji, gradbinci, medicinske sestre ipd. Tu so se ustalili, se poročili – pogosto kar s Slovenko oz. Slovencem, si  ustvarili družino, njihovi otroci so tu hodili v šole, načrtovali prihodnost. Plačevali so davke, odplačevali kredite, gradili boljšo prihodnost, trepetali za Slovenijo v osamosvojitveni vojni in potem … potem so postali nič. Dobesedno. Teh 25.671 ljudi pravno ni obstajalo in nekateri so se za pravice in obstoj borili desetletja. (Priznam, da bom naslednjič, ko se bom pritoževal nad gnečo na kakšnem uradu, krepko razmislil.)

Krog borcev za pravice izbrisanim se je vrtel predvsem okrog Aleksandra Todorovića, Irfana Beširevića in Mirjane Učakar, kar je razvidno tudi iz zgodb, ki so zapisane v Tega se ne da izbrisati. Namreč, Andraž Rožman ni napisal nekega fikcijskega, čeprav z resničnostjo podloženega romana (kot je bil to primer na Titovem sinu), ampak je skupaj zložil zgodbe več kot štirideset tistih, ki so bili izbrisani. Glavnih akterjev, njihov življenjskih sopotnic oz. sopotnikov, otrok. Meni najbolj bizarno (lahko pa bi rekli, da odraz »šlamparije« in dejstvo, da je šlo takorekoč za kaprico nekoga, ki mu nekdo zaradi nečesa ni bil všeč) pri vsem skupaj pa je to, da so bili v posameznih primerih v družinah izbrisani vsi, lahko pa samo oče, samo mama, samo otrok, malo so kombinirali … Ali če rečem drugače – igrali so se! Igrali z življenji in usodami. Potem se pa čudijo, da so se stvari obrnile, kot so se … Saj, po drugi strani, če bi bili malo manj »šlampasti«, bi lahko ljudem lahko samo še nadeli neko oznako (mogoče petokraka zvezda?, ki bi bila glede na stanje duha odločevalcev kar primeren simbol za zaznamovanje) in jih nekam odpeljali. Ker ja – končni cilj je bil najbrž državo, mlado, nedolžno in popolno Slovenijo, narediti (etnično) čisto. Pa naj vrže kamen prvi brez greha …    

In ko boste prebrali to knjigo, se zavedajte, da gre za pripovedi približno 40 oseb, ki jih je doletel izbris. 40 od 25.671! Tole je drobec dogajanja, pa čeprav so bile mnoge usode podobne. Danes si, jutri te ni. Na vratih, v šoli, službi te čaka policija in odpelje – do meje, v kakšen azilni dom, razčlovečijo te. Ti si nič. In tam so ljudje, ki se trudijo in poskrbijo, da nič tudi ostaneš. Grozljivo je brati, s kakšno lahkoto se je vse to dogajalo, da ljudje čez noč niso več obstajali. Na mnoge so pozabili sosedje, sodelavci, prijatelji, znanci, pravzaprav vsi. Si lahko predstavljate, da naenkrat postanete številka, ki je nihče ne želi videti? Številka, ki jo bo nekdo z nekaj kliki pač izbrisal?

Osebno me je vse skupaj resnično pretreslo na točki, ko sem prišel do zgodbe človeka, ki ga osebno poznam. Krasen človek, leta smo se z njim in njegovo družino srečevali na dopustu, skupaj popili kavo in kakšno travarico, on je vedno pil vino, mojim otrokom kazal, kako čistiti ribe … za nameček je to človek, ki je z neupoštevanjem neposrednega ukaza, kar je primer za vojaško sodišče, dobesedno rešil Slovenijo v času osamosvojitvene vojne. Iz tistega obdobja imamo seveda podobno zgodbo Tonija Merlaka, ki je ravno tako skrbno pometena pod preprogo. Ampak, na tej točki, to niso več le številke, ampak so ljudje. In ljudje, ki o izbrisu rajši niso preveč govorili, ker je to neka čudna etiketa, stigma. Bila in ostaja.

In tudi zato je knjiga Tega se ne da izbrisati zelo pomembna. Zakaj? Ker je o teh stvareh treba govoriti in potem jih bomo mogoče lahko razumeli (pa s tem ne mislim izbrisa, ampak vse tisto, kar se kaže kot posledica izbrisov) in sprejeli. Mogoče se bomo začeli na neki točki zavedati, da smo lahko z danes na jutri vsi izbrisani in ne bomo več obstajali ali da lahko vsi postanemo migranti in se mi nekje daleč borimo za boljši jutri. Borimo preživeti – brez pravic in v svetu, ki nas bo zavračal. Tako da lahko rečemo hvala Andraž Rožman, hvala založba Goga in hvala vsi, ki ste spregovorili. Tega se ne da izbrisati.

Goga, 2024