Nov, drugi roman Andraža Rožmana z nenavadnim naslovom je tudi vsebinsko precej nenavaden. Spremljamo ločeni in drugačni, a tesno prepleteni in zelo si podobni zgodbi Frenka in Klemna. Dolgo časa sem mislil, da se bo na koncu izkazalo, da gre pravzaprav za eno in isto osebo …
Knjigo Titov sin sem začel brati in jo prebral nekje do polovice, ko jo je avtor Andraž Rožman uradno predstavil na Vodnikovi domačiji in moram priznati, da so se mi takrat odprli novi pogledi in uvidi v vsebino. Do takrat je bila o predvsem prepletajoča se zgodba o dveh različnih glavnih junakih – Frenku, ki je bil takorekoč že vse in Klemnu, ki je iz novinarskih vod prešel v marketinške. Frenk je tisti nenavadni lik, močno brezdomne narave, poln zanimivih idej, še bolj pa nenavadnih izkušenj. Klemna njegova drugačnost privlači in hkrati odbija. Klemen po drugi strani je razmeroma preprost junak, le da njegovo zgodbo, ki vseeno ni tako enoplastna, spoznavamo prek njegovih pogovorov s psihoterapevtom. Klemen nikakor ni v vlogi Frenkovega psihoterapevta, bolj poslušalca in predvsem zapisovalca njegove življenjske zgodbe, ki bo nekega dne izšla v knjigi. In če vemo, da avtor svoje romane in njih zanimive zgodbe gradi na resničnih likih in dogodkih, je Frenku (tistega, ki je lik navdahnil, vseeno ne bom imenoval) uspelo. Ima svojo knjigo!
In čeprav se nas bo večina najbrž veliko lažje poistovetila s Klemnom in njegovo zgodbo ter nam utegne biti Frenk naporen, vsiljiv in zoprn (kot se to zgodi Klemnovima prijateljema Nini in Alešu), je s svojo nepredvidljivostjo, razslojenostjo in širino vsekakor bolj zanimiv. Seveda, saj je tudi nasloven lik romana. Po Frenkovi zaslugi spoznavamo vso to drugačnost, ki nas spremlja na vsakem koraku, a je pogosto niti opazimo ne. Brezdomce, prodajalce Kraljev ulice, ljudi z motnjami, umetnike, prevarante, narkomane, izobčence, pripadnike subkultur, skvotovce, upornike … nebodijihtreba. Po Klemnovi zaslugi nam je nemalokrat nastavljeno ogledalo, kako se do vse te drugačnosti v realnosti obnašamo in še večkrat, kako bi se pravzaprav morali.
Najlažje je nekoga opremiti z ustrezno etiketo in ga pospraviti v ustrezen predalček, tj. institucijo, kjer bodo poskrbeli zanj. Zakaj je do tega prišlo in kaj sledi, ne zanima (skoraj) nikogar. Kaj ljudi požene na rob in čez, kdo jih postavi na rob in tam pusti, da omahnejo in se potem raztreščijo. Zakaj?
Odnos med Frenkom in Klemnom je vse prej kot idealen. Na živce si gresta. Frenk, ki sicer opravlja slabo plačano vratarsko delo v podjetju tajkuna s pomenljivim priimkom Seljak, Klemnu ves čas soli pamet, ga provocira, kot bi želel v njem prebuditi demona. Klemen, ki svoj odnos s Frenkom obdeluje pri psihoterapevtu, je posesivnosti glavnega junaka svoje knjige, vse bolj naveličan. A ko Frenk na neki točki za več mesecev izgine, ga začne skrbeti. In jasno postane, da je njun odnos prešel v neko drugo, višjo fazo, vse bližje iskrenemu prijateljstvu, ki pa je še vedno vse prej kot preprosto. Skozi raziskovanje Frenkovega življenja, spopadanje z vsem tujim in neznanim ter poplavo informacijo in izkušenj, ki jih po Frenkovi zaslugi doživi, tudi Klemen postaja vse bolj živ, samosvoj in – drugačen.
Oba sta na misiji iskanja očeta. Ali je mogoče, da je Frenk res Titov sin in kakšno temno skrivnost nosi Klemnova mama o njegovem očetu? Ali je tista končna informacija za oba junaka razodetje, razsvetljenje, konec ali zgolj začetek novih težav in iskanj, je težko reči. Frenk za nameček sledi ljubezni in za nekaj časa odide v daljno Španijo k oboževani in ljubljeni Marii, a se zgodba ne izteče po njegovih željah in pričakovanjih.
Knjiga ni preprosta za branje. Vsebine je ogromno, dialogi so intenzivni, mnoga opažanja, filozofiranja ali pa razglabljanja globoka in dajo bralcu misliti. Avtorju se vidi, da je v stiku s to pogosto marginalizirano, stigmatizirano in tabuizirano skupino ljudi in da jih pozna – njihov način govorjenja, razmišljanja in življenja. Na Metelkovo in zdaj že porušeni Rog boste začeli gledati drugače, številni evropski umetniki (pisatelji, skladatelji, glasbeniki, slikarji, …) ne bodo nikoli več enaki in tudi vi boste najbrž začeli razmišljati drugače, o marsičem. Predvsem o vašem odnosu do drugačnih, »norih« in tlačenju vseh v isti predalček.
Goga, 2022
maticpise.com 