Velika pustolovščina

Zadnje čase se mi zgodi, da mi v roke prihajajo same takšne knjige, ki mi dajejo vedeti, da moram bolj aktivno pisati. Tudi knjiga Janje Vidmar, ki nosi podnaslov Razgibano življenje ustvarjanja zgodb, je te vrste …

Janja Vidmar je pisateljica, ki sem jo sam spoznal z odličnim mladinskim romanom Črna vrana, kar izogibam pa se njeni aktualni trilogiji Koraki (Niti koraka več, V koraku z volkom in Koraki dvojine), saj se mi zdi ta žanr pohodniškega oz. potopisnega romana pri nas že skoraj izkoriščan. Kriminalke, knjige za samopomoč in popotniški romani. Zdi se, da vsak, ki prehodi Camino ali preteče Spartatlon (oz. kaj podobno ekstremnega) čuti dolžnost, da mora o tem napisati knjigo. Ker je vmes doživel razsvetljenje, našel boga ali sebe, spoznal ljubezen življenja ali pa čudežno ozdravel. Malo se bojim novega izziva Martina Strela, ker nadpovprečen kot je, bo najbrž napisal knjige vseh mogočih žanrov.

Pa bom še enkrat zapisal stavek Janja Vidmar je pisateljica. Zakaj? Ena od stvari, ki je nisem vedel, da se je Janja Vidmar odločila svoje življenje v celoti posvetiti pisanju. Profesionalna pisateljica. Nekaj, za kar potrebuješ pogum, veliko poguma. Upam si trditi, da v Sloveniji ni prav veliko ljudi, ki služijo od pisanja oz. nekoliko drugače – ki služijo od knjig, ki jih napišejo. Janja Vidmar sicer ne piše zgolj klasičnih knjig, ampak napiše tudi kakšno monografijo, scenarij za radijsko igro ali film, seveda pa veliko vloži v to, da tudi »klasične« knjige ne gredo mimo. Začelo se je s Princesko z napako, mimo ni šel Elvis Škorc, genialni štor, že omenjena Črna vrana in seveda trilogija Koraki.

Velika pustolovščina v marsičem spominja na Kingovo On writing, v njej sem našel tudi podobnosti z Robinsonovo V elementu. Na eni strani tako spoznavamo razloge, zakaj se je odločila postati pisateljica, kako trnova je bila ta pot, pa na drugi strani tudi to, kako poteka njen proces pisanja, kje išče in najde navdih oz. kakšen je celoten postopek nastanka knjige. Vsekakor je zanimiv tudi ta proces njenega razvoja iz samosvoje in naredi-sama avtorice do zrele avtorice, ki sodeluje z uredniki, jim prisluhne in se jim pusti vodit skozi kreativni in ustvarjalni proces nastajanja knjige.  

Vidmarjeva je Veliko pustolovščino razdelila na deset poglavij: JAZ ali moč bolečine, TI ali moč bralca, SKUPNOST ali moč javnosti, PODLAGA ali moč pisanja, PRIPRAVE ali moč narave, IDEJA ali moč domišljije, PROCES ali moč besede, POT ali moč zgodbe, KRITIKA ali moč kritiške besede in REFLEKSIJA ali mož razmisleka. Tako imamo zanimiv preplet pomembnih elementov, ki jih avtor (v sodelovanju z mnogimi drugimi deležniki v ustvarjalnem procesu knjige) pravzaprav mora upoštevati, da je končen izdelek zanimiva in berljiva knjiga. Vidmarjeva jasno razloži vsakega od teh korakov, naniza zanimive (lastne) primere in osvetli zahteven ustvarjalni proces, s skoraj obveznimi ustvarjalnimi krizami in obveznim iskanjem navdiha, ki ga praviloma najde rutinsko, včasih pa mora izstopiti iz okvirjev.

In še nekaj, na kar je recimo opozoril tudi King v On writing. Vsak (dober) pisatelj mora biti tudi bralec. Včasih tako vidiš, da je bilo nekaj že napisano, mogoče ugotoviš, da imaš idejo čisto preveč podobno nečemu drugemu, spet tretjič se ti mogoče porodi zanimiva lastna ideja, nenazadnje pa si krepiš besedni zaklad in tudi občutek pripovedovanja zgodba. Lahko bi rekli, da brez branja ni pisanja. 

Upam si sicer reči, da bi znalo biti branje za nekoga, ki sam ne piše in mogoče tudi ne bere prav veliko, nezanimivo in suhoparno. Čeprav sama večkrat omeni različne vidike in oblike umetnosti, si tudi težko predstavljam, da bo knjiga zanimiva npr. nekemu glasbeniku, slikarju ali arhitektu. Pa čeprav je vse to pravzaprav ustvarjanje zgodb, vse se začne z neko kreativno iskro in prebliskom in nato nadaljuje na zelo različne načine in po različnih poteh. Dejstvo je tudi, da pot, ki jo predstavlja in zanjo funkcionira, ne bo nujno uspešna pri vseh.

Pa to najbrž niti ni namen Velike pustolovščine in kot kakšno drugo knjigo – na koncu vas čaka dolg in zelo zanimiv priporočljive literature o tej tematiki; je ne jemljite kot priročnik za pisanje knjižne uspešnice, ampak predvsem kot izhodišče in recimo »poriv«, da vas premakne in začnete ustvarjati, če v vas pač tli ta iskrica. Ja, potem je ta knjiga lahko tisti potrebni veter v vaša krila domišljije in ustvarjanja ter kot taka nadvse priporočljivo branje.

UMco, 2024