Mladinski (ali mogoče najstniški?) roman Janje Vidmar sem po naključju vzel roke nekaj dni potem, ko sem prebral njeno Veliko pustolovščino in morda knjigo bral tudi še z nekim dodatnim uvidom.
Uvodoma sem napisal, da je Koliko še? bolj ali manj najstniški roman, saj so glavni trije junaki devetošolci in ker sem tudi sam oče devetošolki, je bilo branje prav zanimiv vpogled v navade in razmišljanja te starostne skupine. In če sem se o Janji Vidmar iz Velike pustolovščine česa naučil, potem kot avtorica vsekakor naredi raziskavo in se za pisanje dobro pripravi. Torej – vzela si je čas, da je spoznala navade mladih, kaj počnejo v prostem času, kako gledajo na šolo in učenje, kakšni so njihovi odnosi s starši, predvsem pa kakšni so medsebojni odnosi, kako nastajajo posamezne skupinice itn. In čeprav bom (drzno) trdil, da je nekje mogoče malo pretiravala, nekje pa tudi malček brcnila v temo, bi rekel, da Koliko še? odlično odraža stanje duha današnje mladine. Pravzaprav že sam naslov – pa čeprav v povsem drugačnem kontekstu; odlično odraža njihov pogled na svet. Bodisi se jim ves čas nekam mudi, saj so vajeni hipnih impulzov in instant uspeha oziroma se jim po drugi strani prav nič ne da in za večino stvari zgolj čakajo, da minejo.
Glavni junakinji sta sošolki Izidora in Lucija, ki bi si bili težko bolj različni. Izidora je razvajena edinka nesramno bogatih staršev, ki dobi pravzaprav karkoli želi in je središče dogajanja v razredu in družbi. Reče, stori in privošči si lahko karkoli, okrog sebe ima cvetober »izic«, ki ji slepo sledijo in prikimavajo. Pravzaprav precej stereotipna odločevalka in vplivnica iz kakšnega hollywoodskega najstniškega filma, ampak – takšnih in celo hujših »izidor« ni malo po slovenskih šolah. In po drugi strani Lucija, sanjavo dekle, ki je po sili razmer z nogami trdno na tleh in ki skupaj s sestro opazuje mamo, ki se za uboren denar muči z napornim delom v dveh izmenah, oče je odšel in gradi novo družino, prepuščene so same sebi. Dobesedno na milost in nemilost.
In potem se zgodi skoraj nemogoče, ko na lestvici najbolj priljubljenih oseb na šoli prvega mesta ne osvoji – kot je bilo pričakovano in takorekoč obvezno, Izidora, ampak Lucija. Ja, dragi starši, ne slepite se, tudi na naših šolah in družbenih omrežjih ter v različnih skupinah, obstajajo točno takšne skupine in morda je vaš otrok slabe volje, ker je na lestvici zdrsnil kakšno mesto ali pa ga tam sploh ni. Pojma nimamo. No, Izidora se s tem ne more sprijazniti in s podporo svojih »izic« verbalno in fizično napade Lucijo, v razredu. Okostnjaki začnejo padati iz omare (v Izidorinem primeru dobesedno) in dekleti bosta morali preživeti skupaj teden dni na Caminu Krk. Slednje je dejanska, zahtevna popotniška različica El Camina, ki poteka po otoku Krk. Izidora mora tja bolj za kazen kot kaj drugega, Lucija si tega celo malo želi, za nameček so kot odkupnino vse stroške zanjo poravnali Izidorini starši. Pa spet pridemo do stereotipnih zapletov …
Dekleti na to res naporno pot ne gresta sami, ampak s pestro in razgibano druščino vodnikov in vrstnikov, med katerimi je tudi njun sošolec Ognjen, sicer tretji pripovedovalec v sami zgodbi. Ognjen je precej zmeden fant, ki bi dneve in noči pravzaprav igral računalniške igre, zdi pa se, da zares zaživi šele, ko je v naravi. On si je tega pohoda nadvse želel, a ne ravno z Izidoro in Lucijo. Pa čeprav se ves čas zdi, da sta mu obe malo všeč, a s puncami pravzaprav ne zna. Ob Ognjenu so tu še drugi, ki vsak na svoj način pravzaprav izražajo stiske in tegobe današnjih najstnikov.
7 dni, 150 kilometrov, nekaj spanja v šotorih in nekaj med trdnimi štirimi stenami, z urejeno prehrano, a vseeno – v ne vedno prijaznem vremenu, mestoma nevarnem terenu, pod žgočim soncem in z vso dinamiko, ki jo na takih pohodih lahko pričakujete. Knjiga tako na trenutke malo spomni na Evforijo Petre Vladimirov, obenem pa v človeku lahko prikliče številne spomine, vsaj pri meni jih je – Po medvedovih stopinjah prvič, drugič in tretjič, pa Highlander po Julijskih Alpah, kar nekaj poti po PST-ju, polmaratoni in poskus maratona, Red Bull 400 Planica, naskok na Triglav in še bi lahko našteval. Tovrstne poti so izziv, za posameznika in za skupino. IN če je zgolj en člen v verigi fizično slabo pripravljen, da o psihični pripravljenosti sploh ne izgubljam besed, je zadeva bolj ali manj obsojena na propad. Vsaj v realnem žvljenju. To so trenutki, ko te sprva lahko nosi navdušenje, potem se seveda sprašuješ »koliko še«, v nadaljevanju »kaj mi je bilo tega treba«, mogoče imaš vmes celo kakšen evforičen trenutek, potem se nekje do konca izmenjuješ med »koliko še« in »zakaj«, da na koncu skleneš »nikoli več«. Dan ali dva kasneje si seveda prekleto ponosen na doseženo in si rečeš »No, saj mogoče pa drugo leto spet«.
In vse to imamo v Koliko še?. Ob različnih debatah najstnikov, odvisnosti od mobilnih telefonov in družbenih omrežij, glasbenem okusu, nezmožnosti branja knjig, odvisniškem igranju iger, gibanju v naravi in uživanju v lepoti, pa seveda pretkanosti in skrivnih načrtih, ki se vedno ne uresničijo kot si si mogoče zamislil.
Iskreno povedano, od predstavljene množice najstnikov v knjigi, si morda le za enega ali dva predstavljam, da bi dejansko lahko prehodila Camino Krk. Sam ga nisem še nikoli, a zelo dobro vem, kako zelo naporno je današnjim najstnikom prehoditi ravninski in senčni PST, ko je treba s seboj nositi le dovolj tekočine in skromno malico, prehodiš pa ga lahko v navadnih supergah. Tu pa govorimo o težkih nahrbtnikih, neudobni obutvi, nevarnem terenu, spanju v naravi, res težavnih vremenskih pogojih … tu se mi vseeno zdi, da je avtorica mogoče precenila sposobnosti današnjih najstnikov. Ob vseh mogočih drugih faktorjih, seveda. Pogrešal sem tudi zaključek zgodbe slavno neslavnega seznama najbolj priljubljenih oseb na šoli, saj se je ves čas nakazoval razkol med Izidoro in njenimi »izicami«, za katere se zdi, da so proti svoji voditeljici pač spletkarile.
In za konec, kakorkoli že je tole zelo zanimivo, tudi precej resnično in poučno branje, se bojim, da tiste ciljne skupine – torej najstnikov, knjiga ne bo dosegla. Ker – mladi ne berejo več oz. berejo vse manj in ta knjiga, čeprav izpolnjuje vse pogoje, najbrž in žal ne bo prišla na seznam domačega branja zadnje triade osnovnih šol. Otroke bodo še naprej »mučili« s prebiranjem sicer pomembnih klasik, ki pa jih je povozil čas. Iskreno – klasike je treba obravnavat in enako avtorje, a to se lahko zgodi med poukom, za domače branje pa naj imajo knjige, ki bi jih mogoče celo zanimale. In to niso Bevk, Cankar, Tavčar, Jurčič, Seliškar in drugi. In tako se bom kot starš (znova) vprašal Koliko še?. Oziroma kako dolgo še, preden se kaj spremeni in bodo začeli naši otroci, naši najstniki, brati knjige, ki se dogajajo tukaj in zdaj, so napisane v njim znanem in bližnjem jeziku in tudi obravnavajo teme, ki jih oni živijo in razumejo. In so za nameček celo pripravljeni o njih razmišljati. Koliko še? je vsekakor ena takšnih knjig.
Miš, 2024
maticpise.com 