Evforija

Evforija Petre Vladimirov je posebna knjiga in o tem, kako in zakaj, pove že njen podnaslov. 233 kilometrov Pirenejev ob poti do morja. Mogoče zato, ker to ni le še ena knjiga o teku, pa tudi zgodba o premagovanju fizičnih in psihičnih meja, ampak knjiga o življenju. Življenje pomeni iti naprej, ne glede na vse padce in prepreke. Življenje pomeni pobrati se, dvigniti glavo in iti naprej.

Petra Vladimirov, psihologinja in sociologinja, je sicer zaposlena v Vzgojnem zavodu Kranj kot vzgojiteljica otrok z motnjami vedenja in čustvovanja. In tako Evforija ni le knjiga o spopadu z eo najtežjih tekaških preizkušenj, ampak vzporedno tudi pripoved o tem, kako iz Kranja na morje, natančneje v Piran, ženeš skupino problematičnih najstnikov, peš. Približno 170 kilometrov, kjer vidiš skoraj vse lepega in posebnega, kar nudi Slovenija. S kakšnimi preprekami in težavami se soočiš tam, kako jih rešuješ in kako ti dajejo moč za siceršnji vsakdan, ki je vse prej kot preprost.

V prostem času teče, turno smuča in vesla. Potuje. Tek je očiščenje in način življenja in ko je na »običajnih« tekih izpopolnila svoje življenje, si je vedno znova zadajala nove in večje izzive. Med njimi tudi Evforija (izvirno Euforia dels cims oz. Evforija vrhov), 233-kilometrska preizkušnja v Pirenejih, v žepni državici Andori. Že sam zemljevid na prvih straneh vas osupne, kako lahko ena država na takem majhnem področju ponudi toliko neverjetnih vzponov in resnično zahtevno preizkušnjo. Eno najzahtevnejših, ne le v Andori. Tudi ne v Evropi, ampak kar na celem svetu. Pot ni označena in tekači so odvisni od GPS-sledi. 20 tisoč višinskih metrov navzgor (in seveda tudi navzdol) so posledica kar petih vzponov na 2900 metrov (torej nad višino Triglava) in kar 32-krat (!) nad 2500 metrov, kar preseže vse slovenske dvatisočake. Strmi odseki, prepadne poti, ferate, veter, mraz, dež.

Leta 2017 se je Petra tja odpravila prvič in zaradi zloma noge (od treh kamnov ji je en zlomil mečnico, druga dva pa sta ji poletela mimo glave, ko se je na srečo sklonila, da bi pogledala, kaj je z nogo!) kaj hitro tudi zaključila. In če bi komu drugemu ne ravno preprost zlom noge ne le vzel, ampak kar ubil voljo in željo že do teka, kaj šele do tako ekstremnih preizkušenj, Petra ni te vrste človek. Leta 2018 se je – tudi tokrat s partnerko in sotekačico Žano Andreevo, vrnila. Poravnat račune, končat zgodbo.

233 kilometrov, v petih dneh. Zdi se nemogoče.  

Avtorica pot opisuje brez olepšav. Sami začutimo žulje na podplatih, odrgnine na stegnih, iščemo grmovje, kjer bi se lahko olajšali, uživamo v čudovitih razgledih, se zbegano orientiramo po brezpotjih in upamo, da nam na nogo (ali glavo) ne prileti kakšna skala. Zlahka (ker papir pač prenese vse, človek veliko manj) postanemo del te ekstremne karavane, se hahljamo ob zabavnih dialogih in dovtipih, obujamo spomine na takrat grozno težke, zdaj pa smešno lahke treninge, si predstavljamo imenitne obroke, o katerih lahko le sanjamo in smo na koncu veseli, srečni, ponosni, pač – evforični, ko pridemo v cilj. Pa čeprav je cilj, kot v duhu Nejca Zaplotnika, pravi avtorica »… le poslednje dejanje v nizu mnogih, prazno samo po sebi. Z vso veličino ga napolni opravljena pot.«

99 ur, 37 minut in 22 sekund. Nepredstavljivo.  

Po drugi strani, ko pomisliš, da je to storil nekdo, ki ima za seboj pretečen Velebit, maraton po zamrznjenem Bajkalskem jezeru pri -12 stopinjah Celzija, 260-kilometrski tek v 76 urah po morskem dnu Bele puščave v osrčju Sahare, se ne boji Himalaje, kot tudi ne divjih poti po gorah Rusije, Kirgizije in Tadžikistana, pa še bi lahko našteval. In s tem seveda ne zmanjšujem niti zahtevnosti Evforije in še manj veličine dosežka, ampak predvsem opozarjam, da to pač ni nekaj, kar se odločiš z danes na jutri. 

Evforija pač ni le tek. Plezanje in plazenje, tudi po vseh štirih, tek in hoja, ješ bolj malo, spiš še manj. Oziroma nič. Hitro se izgubiš in težje spet najdeš. Vsaka napaka je lahko usodna – trenutek nepozornosti, napačen korak. Govoriš, preklinjaš, se prepiraš, duhovičiš, se tolažiš in spodbujaš. Včasih potrebuješ čas zase in spet drugič nujno potrebuješ nekoga blizu. Še kako pomembno je v takih trenutkih poleg mirne glave ohraniti tudi smisel za humor. Sodeč po prebranem, ga avtorici ne manjka.

Evforija je preizkušnja, zelo podobna življenju.  Preizkušnja za telo in duha.

Založba UMco, 2019