Medved Henri in Srčni zastoj

Medved Henri in Srčni zastoj bi moral biti moj tretji knjižni otrok lanskega leta, po letnici tudi je, a nekatere sile so včasih preprosto močnejše. Sicer, če sem čisto odkrit – poleg Mračnih labirintov sta tu še »dvojčka« Medved Henri in Klic na 112 – knjiga je doživela ponatis in slednji ima tri korekture, tako da sem mogoče pa vseeno na treh književnih otrocih 2024 …

No, Medved Henri in Srčni zastoj je vsekakor moj prvi knjižni otrok leta 2025 in srčno upam, da jih bo do konca leta še nekaj. Ta in tudi prihodnji bodo »spočeti« v sodelovanju z Rdečim križem Slovenije, kjer nadaljujemo z našo zavezo in izdajanjem poučnih pravljic na temo prve pomoči ter seveda približevanjem in dostopnostjo vsebin s področja prve pomoči vsem, ki jih to zanima.

Tudi tokrat ne bom pisal toliko o sami zgodbi – jo pa v nadaljevanju seveda odstrem; kot bolj o ozadju nastanka. Najprej je bila zgodba, ki je povezovala krvodajalstvo in nogomet, res čustvena zgodba, v kateri sem celo predvidel pohod naših nogometašev na vrh Evrope. Ampak, zgodbica ni bila ravno deležna odziva in podpore, kot sem si jo želel in je do nadaljnjega v predalu. Mogoče do naslednjega svetovnega prvenstva v nogometu? Ker, če v kaj, potem verjamem v pravljice in Slovenci znamo biti pri tem kar močni. Vseeno pa, ker je bilo v lanskem letu na področju prve pomoči veliko govora in izpostavljanja o povezavi prve pomoči in športa, sem želel nekaj ustvariti na to temo. In ja, ta knjiga bi morala iziti nekje sredi oktobra 2024, ob svetovnem dnevu oživljanja, a se pač ni izšlo. Nič hudega – to so znanja in veščine, ki so potrebne in pomembne vedno in povsod.

V meni je tako tlela neka ideja o prvi pomoči in športu. Tisti, ki me poznajo boljše, vedo, da imam šport zelo rad, da je moja prva in največja ljubezen košarka, uživam pa tudi v nogometu. Takorekoč desetletja navijam za »beli balet« oz. Real iz Madrida in tisti, ki so knjigo že prebrali, so me najprej vprašali »Čakaj, od kje zdaj Liverpool? Zakaj Liverpool?«. In preden grem na samo zgodbo, pojasnilo – ja, navijam za Real Madrid, ampak če obstaja še kakšen klub, ki ga res spoštujem in bi ga postavil na 2. mesto, je to vsekakor Liverpool. In v izogib temu, da mi bo kdo očital navijaštvo, je madridski Real stranski klub v tej zgodbi. Menim tudi, da je Liverpool eden tistih klubov, ki ga spoštuje takorekoč vsak resen spremljevalec in ljubitelj nogometa. (Kar za Real Madrid težje rečem). Obisk Anfielda – mogoče tudi ogled tekme Liverpoola, je na mojem seznamu želja. Slišati v živo You’ll Never Walk Alone ravno tako. Vseeno pa mislim, da bom prej prišel do Santiaga Bernabeu. Lahko še povem, da je bila prvotna različica pravljice precej daljša, pa sem potem zadevo konkretno skrajšal …

In da bi se izognil še kakšnim dodatnim očitkom, sem tudi glavnega junaka tokratne zgodbe Marka dal trenirat v ljubljanski klub, ampak ne v »glavno« Olimpijo in tudi ne v »domačo« Ilirijo, ampak v NK Bravo. Tudi to z razlogom – pri enem mojih bivših delodajalcev smo z njimi veliko sodelovali in všeč mi je bil njihov sistem dela in razmišljanja, predvsem pri mladih. Prvič sem želel in vztrajal, da zapišemo, da so vsi liki in dogodki plod moje domišljije, sem pa uporabil imena dejanskih klubov – z razlogom; iz Slovenije, regije in okoliških držav, ker nogomet pač presega državne meje. No, v nogometaših se zna marsikdo prepoznat – po imenu, priimku, kakšni izpeljanki, o navdihu za glavnega junaka pa ne smem povedat nič, ker bo moja hči najbrž prenehala govorit z menoj. 

Zgodba na kratko – Mark Ogrin je desetletnik, ki obožuje nogomet. Po očetovi zaslugi je oboževalec Liverpoola. Uresniči se jima želja, da za 10. (Mark) oziroma 40. (oče) rojstni dan prejmeta darilo vseh daril – ogled tekme Liverpoola na Anfieldu. Za nameček gre za tekmo Lige prvakov in to proti Realu iz Madrida. Ko boste brali zgodbo, boste videli, da sem (kot navijač Reala) kar trpel, ko sem zgodbo zapeljal, kot sem jo, ampak … bo že prav tako. No, bolj pomembno je to, da bo Mark s svojim klubom nastopil na mednarodnem nogometnem turnirju, še pred tem pa jih obišče predstavnik Rdečega križa, z njim je tudi naša maskota, medved Henri, ki jim pripravi zanimivo delavnico o prvi pomoči in temeljnih postopkih oživljanja. Sledi zanimiv turnir (kjer sem navdih našel pri turnirju, ki ga sicer organizira oz. ga je organiziral v preteklosti, NK Bravo), pa nekaj živčnosti pred tekmami in potem seveda zaplet in razplet, kjer je bistveno sporočilo – vsak lahko reši življenje.  

Žal na športnih igriščih – ne le nogometnih in nikakor zgolj med profesionalci; prihaja do vse večjega števila nepredvidenih zdravstvenih zapletov in celo stanj, ki dejansko ogrožajo življenja. Naj bodo trki z glavami, različne poškodbe, srčni zastoji in še kup drugih morebitnih poškodb, ki so pogosto posledice prekomernega treniranja, neustreznega ogrevanja, precenjevanja lastnih sposobnosti ali zgolj splet nesrečnih naključij. Na nas, kot morebitnih sodelujočih ali očividcih je, da se znamo hitro in pravilno odzvati. So naša leta pomembna? Ne tako kot naša znanja in izkušnje. Predvsem pa nam nekje vedno ostane kasnejše izpraševanje »Ali bi lahko kaj storil drugače/boljše, če izpita prve pomoči ne bi naredil pred XY leti, ko sem delal izpit za avto?«. Seveda, mogoče na vse skupaj gledam drugače, ker delam pri Rdečem križu Slovenije in kjer se res trudimo ozavestiti ljudi o pomembnosti teh znanj, ampak tudi če na vse skupaj pogledam kot oče, sin, brat, sodelavec in tako naprej … kot človek nenazadnje – to JE pomembno. In pomembno je, da so vse te stvari znane in dostopne tudi našim otrokom. In pomembno je vedeti, da je v primeru nesreče ali nepredvidenega dogodka najslabše to, da ne storimo nič.

In ko se pogovarjam z otroci, z njihovimi starši, ko prejemam odzive, mnenja in predloge, njihove izkušnje, potem vidim, da smo na pravi poti. Da smo na dobri poti, da ozavestimo in opolnomočimo družbo. Ljudem je mar. Skoraj vsak med nami pozna koga ali je bil priča zgodbi, ki se je končala bodisi tragično ali pa pozitivno, ker so bili poleg ljudje, ki so vedeli, kaj storiti. Bodite, postanite tudi vi ta oseba. Naj bo vaš otrok ta oseba. Junak, ki nekomu reši življenje.

In ko me ljudje vprašajo, kako mi je delati pri Rdečem križu Slovenije, vsem s ponosom odgovorim, da lepo. Ponosen sem na delo, ki ga s sodelavkami in sodelavci opravljamo. Ob koncu dneva vem, da smo nekaj naredili za boljši jutri družbe, vseh nas. Dejstvo, da smo pričeli z ustvarjanjem in izdajanjem teh poučnih pravljic, je zame osebno ogromen plus in spodbuda. Ideje za pravljice so načeloma moje, sem avtor besedila in tudi ideje za ilustracije so moje. Sodelujem z odličnim sodelavcem Željko Malić, ki vse skupaj pregleda, popravi in dopolni, ustrezno strokovno usmeri in potem sledi še naš Strokovni center za prvo pomoč. Informacije in navodila, ki jih zapišemo in objavimo, so torej strokovno pregledana, odobrena in enaka tistim, ki jih objavljamo v priročnikih. Sledi sicer še precej enega usklajevanja in piljenja, preden sploh pridemo do imenitnih ilustracij, ki so delo Marka Renka in kjer sploh pri strokovnih vsebinah sledimo načelom natančnosti, pravilnosti, ustreznosti in seveda jasnosti. Če kaj, potem pa otrok ne želimo podcenjevat, saj so zelo željni teh znanj in si jih znajo tudi odlično zapomnit.    

In čeprav rečem, da gre za moje književne otroke, želim povedati, da to ni samo moje delo in da je v delo vpetih ogromno ljudi. Nekaterih nisem naštel in upam, da ne bodo slabe volje. Predvsem želim izpostaviti, da ne gre zame, ne gre za Rdeči križ Slovenije, tudi za medveda Henrija ne, ampak gre za vse nas. In za dejstvo, da bi moral biti vsak od nas sposoben in opolnomočen pomagati, če se kdaj znajde v situaciji, ko lahko pomaga rešiti življenje. 

Rdeči križ Slovenije, 2024