Ive ni avtorice Tine Bilban je zanimiva otroška pripoved o družini, prijateljstvu, bujni otroški domišljiji in napačnih sklepanjih. Bistvo vsega skupaj pa je – zaupati staršem.
Knjiga Ive ni je izšla v zbirki Čiv!, kar pomeni, da je namenjena mlajšim bralcem, preproste ilustracije Igorja Šinkovcalepo dopolnjujejo besedilo Tine Bilban. Kar uvodoma bom napisal, da gre za knjigo, o kateri starši otrok tam nekje do 5. razreda osnovne šole razmišljajte in jo predlagajte za Bralno značko, o nujno potrebni modernizaciji domačega branja pa sem že nekajkrat pisal in se ne bom več ponavljal.
Glavna junaka povesti Ive ni sta Taras in njegova starejša sestra Iva, v stranskih vlogah nastopa še njun mlajši brat Vid, pa seveda oba starša, očetov prijatelj John, ki pride k njim iz Škotske, Tarasov sošolec in najboljši prijatelj Miha, potem pa je še nekaj likov, ki jih zavoljo zanimivosti zgodb ene bomo omenjali.
Lahko bi rekel, da gre za precej tipičen opis vsakdanjega družinskega življenja s tremi osnovnošolci – jutranja bujenja, zajtrkovanje, naglica, odhod v šolo, popoldansko čakanje na prihod staršev, pa treningi in še kaj vmes. Tisto vmes je seveda najbolj zanimivo – John s svojo zabavno škotsko obarvano slovenščino, njegov nesrečen zakon in odtujenost od sina Toma, pa Mihova vsevednost in hudo bujna domišljija ter seveda precej samosvoja in sploh v očeh mlajšega brata, čudna devetošolka Iva.
Iva se druži z neobičajnimi osebami, ima opravke, o katerih ne želi govorit, sem pa tja se tudi zlaže. Zagotovo se drogira! Ali pa droge vsaj prodaja. Ampak krive so droge, vsekakor. Vsaj tako je prepričan Miha in nekaj te z bujno domišljijo gnane panike prenese tudi na Tarasa. Panika pa dobi povsem drug pomen, ko Ive nekega dne ni domov iz šole – ni čakala očeta za trening, ne oglaša se na telefon oz. je celo nedosegljiva in niti v šoli je ni bilo. Torej, kje je Iva?
Med brati in sestrami, ne glede na vsa nesoglasja in nagajanja, vseeno velja neko tovarištvo, a pomembno se je zavedati, kdaj je treba razmišljati izven okvirjev. Taras, ki ga je strah, staršem pove vse, kar ve. (No, Mihove domneve o drogah zamolči.) In ja, Ivo najdejo, a je v zgodbi ščepec nevarnosti, predvsem pa nepredvidljivosti, tako da utegnejo biti bralci pošteno presenečeni.
Otrokom tako zgodba bolj očitno pripoveduje nekaj povsem drugega kot staršem. Za otroke zna biti vse skupaj razburljiva dogodivščina (s srečnim koncem), za staršem pa ustvarjanje (nepotrebno slabih) scenarijev, ki ne bodo imeli srečnega konca. Ne vem, če obstaja kakšen starš, ki se mu otrok kdaj ne bi kam izgubil, malo izginil in v tistem hipu seveda napneš vse sile, da boš svojega otroka našel živega in zdravega. In vsekakor je boljše razmišljati, da ga boš našel živega in zdravega, kot pa da ga je nekdo odpeljal, so ga požrle divje zveri ali je padel v nek prepad. Vsekakor pa je treba razmišljati (kolikor je le mogoče) mirno, preudarno in v smeri iskanja rešitev.
Najbolj zanimivo mi je bilo, kako je oče ves čas predstavljen kot odmaknjen, raztresen, celo malce boemski tip človeka, moža, očeta, ampak ko je treba reševati težave, postane zelo odločen, sledi logičnim korakom in ima jasen cilj – najti Ivo.
Kot zapisano v uvodu, Ive ni je zanimivo, vznemirljivo in kratkočasno branje, namenjeno otrokom v prvi polovici osnovne šole in vsekakor tudi njihovim staršem, nenazadnje pa tudi učiteljem. Tovrstna »izginotja« so dokaj običajna, v ne najlepšem spominu jih imajo – podobno kot različne nesreče in poškodbe; tako otroci kot starši, pomembno pa je predvsem to, kako takrat reagiramo. Sam lahko priznam, da je prvič zagotovo najbolj stresno in z največ skrbi ter panike. To pa nikakor ne pomeni, da je vsakič naslednjič kaj manj stresno … najbrž bi lahko tudi sam napisal zgodbo o tem, kako se je Adam enkrat »izgubil« med dopustom v Smokvici, kako sem vse tri iskal v kakšnem nakupovalnem centru, na vzpenjanju ali spuščanju s hriba in nenazadnje, kako je šel lani Adam malo »po svoje« v Mostarju. Izginotje otroka, nivo stresa: samo za izkušene. Preberite Ive ni in postanite boljši starši. In ne, niso vedno droge!
Miš, 2024
maticpise.com 