Adriana Kuči se je že v Ime mi je Sarajevo v dobršni meri posvetila žal vedno (bolj) aktualni in (vedno) pereči temi nasilja. Nasilja med partnerjema oz. zakoncema, naj je to psihično ali fizično in v svojem drugem romanu – Noč, ko je preplavala reko, je šla še korak dlje.
Priznam, da ko sem prvič videl naslov njenega novega albuma – potem, ko me je z Ime mi je Sarajevo osupnila in očarala, pomislil na Đorđa Balaševića in njegovo znamenito Noć, kad sam preplivao Dunav. Avtorica je konec koncev Sarajevčanka, do pokojnega vojvodinskega mornarja goji simpatije, a knjiga nima nič skupnega z Đoletovo pesmijo. Seveda bi lahko bila to tudi čudovita ljubezenska zgodba o zaljubljencih, ki mogoče v vojnem času hrepenita en po drugem, a jima vojna, bodoča žica, mine, stražarji in še kdo ne dajo možnosti, da bi se ljubila … no, mogoče kdaj drugič.
Reka, ki jo mora v tem romanu preplavati glavna junakinja (ali pač ena od njih) je reka neobrzdanega nasilja, da bo prišla na breg varnosti. A »plavanje« preko je podobno nevarno, negotovo in nepredvidljivo kot tisto srečanje zaljubljencev maloprej. A tisto, kar Noč, ko je preplavala reko dela tako posebno, je večplastnost. Vse diši (morda v tem primeru smrdi?) po zloglasnem »stockholmskem sindromu«, saj se Sara kar ne more odtrgati iz krempljev nasilja, s katerimi jo drži Gašper. Seveda ve, da bi morala in celo, da lahko, a nekaj je kot neustavljiv magnet vedno znova nosi nazaj k njemu. Ničkoliko udarcev, brc, takšnih in drugačnih poškodb, žaljivk, zmerljivk in žalitev, ustrahovanj in groženj, uničenja imetja in nenazadnje celo posilstev, a ne gre. Vedno znova in znova in znova, ne glede na vsa opozorila, dobronamerne nasvete, ponujeno zaščito in tudi ne glede na vse danes tako priljubljene »rdeče zastavice«, se ona vrača.
Pa ni edina. Vmes, ko Sara pripoveduje zgodbo tedaj in zdaj, se zvrstijo številne zgodbe drugih žensk, ki so bile deležne enake oz. podobnega odnosa. Nekatere so se odtrgale lažje, druge težje, vse prevečkrat pa je zaslediti, pa čeprav včasih zgolj med vrsticami, tisti tako značilni »Pa če me ima pa rad.«
Naslednji dan, ko sem prebral knjigo do konca, sem na enem od radiev slišal pesem Tinkare Kovač Ljubezen je padla z neba, ki sta jo ustvarila Drago Mislej – Mef in Danilo Kocjančič, ki sta zanjo napisala vse tiste najbolj znane in drzno bom rekel tudi najboljše pesmi. Pesem, ki govori tudi o vsem tistem, kar ljubezen ni in sme biti. Ljubezen in nasilje pač ne sodita skupaj, pika. Že nasilje samo po sebi je – vsaj meni osebno; nekaj tujega, odbijajočega, da ne rečem kar odvratnega. In menim ter stojim za tem, da ko v razmerju prejmeš prvi udarec, mora biti to tudi zadnji. In samo v primeru, da tistemu, ki je udarec podelil, obrneš hrbet in za vedno odideš stran, lahko temu narediš konec. Ko se vrneš enkrat, se boš vedno vračal. In kot pravzaprav v svoj odnos bolj ali manj vse vzorce prinesemo iz svoje primarne družine, je tako tudi z nasiljem. Nekdo, ki je gledal, kako oče mlati mamo (ali obratno, saj so tudi takšni primeri!) mu bo to nekaj povsem običajnega in kar precej verjetno je, da bo to počel (ali trpel) tudi sam. Kar pa seveda ne pomeni, da se zorcev ne da prekiniti in spremeniti.
NI pa to preprosto in tudi o tem odlično pripoveduje Noč, ko je preplavala reko. Tudi, ko Sara spozna Alena, ki je popoln dan Gašperjevi noči, in tudi ko že tolikokrat sicer hvaležno (s)prejme pomoč od tu ali tam, ni konec. Kuči gre celo tako daleč – pa tudi to je žal zelo običajno!; da na neki točki Sara začne krivdo prevzemati nase. Pa za to nima nobenega razloga, razen strupenih besed, s katerimi ji je hromil um in telo. Pa nam vmes za nameček ponudi še trenutek, ko je Gašper javno osramotil njeno hči Ines, kar bi seveda po vseh merilih veljalo za psihično nasilje, a tudi to ni bilo dovolj.
Ali je sploh kdaj konec? Lahko žrtev nasilja preplava reko in pride na varni breg? Lahko, seveda lahko, ne bo pa preprosto. Vsem rešilnim obročem, reševalnim čolnom, vrvem in drugim pripomočkom navkljub, je žrtev pri plavanju sama. Lahko se ustraši, se vrne, vrača in ostane na bregu nasilja, strahu in groze, na neki točki (najbrž) tudi nasilne smrti. Lahko se prepusti toku reke, da jo odnese nekam daleč stran, morda pa celo potegne v vrtince in … na tej točki se morda lahko vprašamo, katera smrt je bolj strašna? Tista, ki ti jo zada oseba, za katero meniš, da te ima rada (včasih tudi na podlagi »dokler naju smrt ne loči«) ali pač tista, ki se zgodi, ke preprosto ne zmoreš več? In seveda lahko enkrat, petkrat, desetkrat, n-krat poskusiš splavati na drugi breg in na neki točki ti bo uspelo. Kot sem rekel – ali pa greš preko reke že prvič, morda še preko mostu in ko si enkrat na drugi strani, most zažgeš in pustiš vse za seboj.
Noč, ko je preplavala reko zna biti ena tistih po krivici spregledanih knjig, to pa zato, ker se ukvarja s tematiko, ob kateri vsi najraje zamižimo. Če je pa v vlogi žrtve celo »Bosanka« ali »čefurka«, kot je to tudi v knjigi, pa toliko bolj. »Saj si je zaslužila« je stavek, zaradi katerega bi osebno kaznoval in preganjal tistega, ki ga je izrekel. Ne, tega si nihče ne zasluži! Pa pika ali pač klicaj, saj je vseeno. Če se vrnem k prej omenjeni pesmi Tinkare Kovač – ja, najlažje se je delati, da nismo nič slišali, nič videli, zagrnemo zavese in se skrijemo v svoj varni mehurček udobja in ugodja. No, ne!
Litera, 2023
maticpise.com 