Ah, spet Sarajevo. Po Ko sem bil hodža in Ti je smešno, da mi je ime Donald? ter seveda mnogih drugih, še en imeniten roman, kjer je glavni junak Sarajevo. Vsaj tako bi lahko razumeli iz naslova, za širše razumevanje pa bi se seveda lahko ozrli tudi h kultnemu filmu Das ist Walter.
Avtorica Adriana Kuči je za glavno junakinjo sicer postavila Lano, Sarajevčanko, Bosanko, Mariborčanko, čefurko. Koliko je v Lani avtobiografskega? Najbrž precej. Adriana Kuči je rojena Sarajevčanka, ki pa zadnja leta živi in ustvarja v Slovenskih Konjicah in je zagotovo tudi na lastni koži izkusila marsikaj od tega, kar opisuje v romanu, ki ga je v celoti napisala v slovenskem jeziku.
Lano namreč spremljamo v treh časovnih obdobjih, pri čemer sta dve jasno definirani, tretje pa se zdi nekje vmes. Devetdeseta in vojna v Sarajevu, Lana kot najstnica in njeno doživljanje groznih let v obleganem Sarajevu, kjer ni bilo vode, hrane, oblačil, elektrike, bili pa so ostrostrelci, redni bombni napadi, streljanja in posilstva, strah in trepet. Okrog leta 2020 in covid-19 v Mariboru, Lana kot štirideset in nekaj letnica, ki se ločuje od vplivnega moža Marka, ki se je nad njo psihično in fizično izživljal. In Lana povsod vmes, preporod, beg, iskanje, ljubezen, prijateljstva, vera, stereotipi, nasilje in še več nasilja, epidemija in občutek vnovičnega vojnega stanja.
In seveda Sarajevo. Mesto, kjer se zgodba začne, zaplete in je ves čas prisotno. Sarajevo, Valter. Mesto, v katerem se je začelo toliko čudovitih zgodb in o katerem poje toliko pesmi. Mesto, o katerem pripoveduje številne druge knjige. In čeprav je Ime mi je Sarajevo še ena zgodba o tem, kako se nekdo spominja vojnega obdobja in kako je vojna vplivala na njegovo/njeno življenje, je pač ta roman spet drugačen.
Glavni junak romana Ko sem bil hodža je bil ravno tako mlad, zaljubljen in nato pahnjen v vojno norijo. Za Lano iz Ime mi je Sarajevo se zdi, da je vseeno mlajša, mogoče celo bolj naivna in živi v prepričanju, da bo vojne čez nekaj dni konec in bo življenje kmalu teklo po starih tirnicah. Kar grozno mi je bilo brati ob misli, da se leta 2022 nekaj podobnega odvija v Ukrajini … Lana ima najboljšo prijateljico in simpatijo, sestro in starša, nima najrajši šole in si bolj od vsega želi sproščenega, najstniškega življenja. Opiše prizor s tiste zloglasne poroke, ki so jo nekateri dojeli kot simboličen začetek vojne in potem seveda počasen razkroj. Pravzaprav je grozno brati zgodbo, ki je – spet in podobno kot pri Buriću ali pa tudi Stanišiću; napisana s toliko šarma, humorja in sproščenosti. Razbita stekla, strupena zima, štetje žrtev, preprodaja imetja za hrano, policijska ura, strah pred smrtjo in nemočno opazovanje umiranja mesta, države, ideje, simbola …
In potem to najstniško naivnost in stereotipno bosansko ležernost zamenjajo povsem druge skrbi, zdaj odrasle Lane, ki je svoj novi dom našla v Mariboru. Ima moža Marka, službo v nevladni organizaciji in takorekoč vse, kar si želi. Nekje v njej tli sicer stara ljubezenska iskrica, imenovana Emir. A z vsakim poglavjem se odpirajo nove skeleče rane – rane nasilja. In če sem v tistem sarajevskem vojnem delu še dobil občutek sproščenosti in naivnosti, tega občutka tu ni več. Tako iskreno in resnično, nemočno, brez milosti in predvsem doživeto opisuje, kako se Marko izživlja nad njo … človek se žal vpraša, če ni bilo Lani lažje preživeti vojno?! In ta misel je res grozna. Obiski urgenc, skrivanje in iskanje izgovorov – koliko žensk živi na tak način? Vsak dan, celo življenje. Ker si ne upajo (ali pač ne zmorejo) reči »Ne, dovolj je!«? Še prav posebej se mi je v spomin vtisnila cela stran, ki deluje kot glasen in odločen poziv, na trenutke celo manifest, da tega ni treba nikomur prenašati in preživljati. Takega pekla si pač ne zasluži nihče.
Adriana Kuči obe zgodbi – sedanjo in preteklo, odlično preklaplja in prepleta, tudi s pomočjo tiste tretje, navidez brezčasovne pripovedi, ki je pravzaprav vezno tkivo med obema. Kaj se dogaja v Lani, prebuja in umira, kakšni so sprožilci in odnosi, kakšne viharje prestaja in kako težko krmari v prvi vrsti skozi silen nemir, ki ga nosi v sebi. In če je Lana skozi vojno šla pač, da je preživela in potem živela, sedaj živi, ker se na neki točki zave, da se preprosto mora boriti. Vsak posameznik lahko vsaj malo spremeni svet, vsak od nas je pomemben in vedno lahko pomagamo komu drugemu. Ime mi je Sarajevo vam bo dalo misliti in prepričan sem, da ne boste mogli več sedeti križem korak. Roman, ki ga boste res težko odložili iz rok. Roman, zaradi katerega boste zagotovo želel obiskati Sarajevo in ga spoznati. Junaka …
Litera, 2022
maticpise.com 