Glavne junake mladinskega romana Willa Gmehlinga ste že lahko spoznali v Poletje na bazenu, a poletja je konec, tu je začetek novega šolskega in Alf, Katinka in Robi so pred novimi (življenjskimi) preizkušnjami.
Najstarejši Alfred Bukowski se zaljubi v boks, za nameček pa še v Johano, katere oče skrbi za lokalni bazen in ste ga ravno tako lahko že spoznali v prvem delu. Alfova mlajša sestra Katinka se uči francoščino, dobi celo francosko inštruktorico Lucie, sanja o življenju v Franciji in karieri v modnem svetu. Najmlajši Robi je poglavje zase, praviloma molčeč, zasanjan in v povsem drugem svetu.
Verjeli ali ne – ko sem bral in spoznaval karakterje, se mi je zdelo, kot bi mojega mlajšega sina Adama nekdo razdelil na tri. Strast do določene stvari se pri njemu sicer menja iz leta v leto – med mnogimi je bil tudi taekwondo, bila sta Pariz in francoščina, nekje vmes tudi Napoleon, pol časa pa se mi zdi, kot bi se pogovarjal z vesoljcem (torej, ko se jaz pogovarjam z Adamom, se mi zdi, da se pogovarjam z vesoljem, ne da se Adam pogovarja z vesoljcem) in da ta otrok res ni s tega sveta. A je obenem tako neverjetno inteligenten, samosvoj in poseben, očarljiv in sposoben vsakega fascinirati z neverjetno domišljijo, predanostjo in razgledanostjo. Alf, Katinka in Robi v eni osebi.
Glavni je Alf, ki se je popolnoma predal boksu (ali pač kikboksu, kar skozi branje ni najbolj jasno?), vse bolj pa se spoznava tudi z zaljubljenostjo, pa čeprav mu štrene s svojo nadležno francoščino in vmešavanjem v pravzaprav vse pošteno meša Katinka. Seveda s kakšnim nenadnim izginotjem (spet Adam, čeprav je imel pri tovrstnih podvigih tudi Taras svoje trenutke) ali domislico preseneti Robi, mama pa se mora dokaj nepričakovano boriti za svojo službo v pekarni, oče pa je nekakšen katalizator, po poklicu sicer taksist.
In če je iz prebranega kaj več kot očitno in jasno (in vsekakor nekaj, kar ne uspem dopovedati svojim otrokom) – družina je na prvem mestu in ko pride do težav, je treba držati skupaj. In kakorkoli je težko, treba je znati reči tako »Oprosti« kot »Rad te imam«. Seveda, družina Bukowski se kot vsaka povsem običajna družina prepira in se nikakor ne strinjajo v vsem in z vsem, a se imajo radi in skrbijo drug za drugega. Ko izgine Robi, je to skrb vseh in ko mama napove, da bo ostala brez službe, so otroci tisti, ki pravico (na sicer zelo zabaven, čeprav povsem ponesrečen način) vzamejo v svoje roke. Tudi Alfa na njegovo prvo tekmo oz. dvoboj pridejo spodbujat vsi, pa čeprav oče ni povsem prepričan, ali bo njihov družinski golf zmogel dolgo pot. Ne, družina Bukowski ni bogata, a je tudi daleč od revnega – če nič drugega, imajo vse, kar potrebujejo in predvsem imajo drug drugega. Ali je sploh kaj več?
Kot očeta treh razigranih najstnikov me je nekaj zadev med branjem sicer zbodlo, pa mogpče je to zgolj moja perspektiva ali pa je življenje v Nemčiji drugačno. Katinka je sicer precej tipično naporno dekletce s svojo obsedenostjo s francoščino, a na trenutke vseeno pretirano predrzna in nespoštljiva ter trmasta in pripravljena iti tudi preko trupel za dosego ciljev. Prav zanimivo bi bilo, če bo avtor junake v kakšnem od prihodnjih del postavil v najstniška leta – Katinka zna biti problem! Prav tako je Robi – pa čeprav imam izkušnjo s podobno inteligentnim otrokom; kar preveč izstopajoč in samosvoj, a bi njega celo prej dojemal mnogo bolj realistično kot pa sestro. Vsekakor mi je bilo všeš, kako elegantno je avtor v knjigo vključil otroško spopadanje z migracijami in priseljenci, predsodki in celo nekim prikritim sovraštvom.
V ringu je, ne glede na pomislek, dva ali pet njih, izredno pozitivna knjiga, ki dokaj realistično prikazuje življenje povprečne družine in nam da vsem misliti, kako pogosto po nepotrebnem kompliciramo in pozabljamo na lepe stvari v življenju. Sicer pa, kot sem izvedel, avtor knjige Will Gmehling, prihaja v Slovenijo (20. in 21. marca) in sicer v okviru tradicionalnega dogodka Bralnice pod slamnikom, ki ga organizira založba Miš in kjer bo najbrž mogoče avtorja tudi kaj vprašati.
2025, Miš
maticpise.com 