Zbirka nenavadnih športnih zapisov in prigod izpod peresa Marjana Žiberne zahteva nekaj potrpljenja, prilagoditev na zelo specifičen slog pripovedanja in nenazadnje odprtega duha. Prav tako kot ga j eimel avtor za različne adrenalinske preizkuse.
Že uvodoma in zelo iskreno bom zapisal, da so me prvi zapisi v knjigi kar malo dolgočasili in spraševal sem se, kaj mi hoče avtor povedat. Ja, pri meni je to zelo slabo. Nekje v drugi tretjini sem se navadil na samosvoj slog pisanja, se z zapisanim nekajkrat celo poistovetil in potem v zaključku užival, se zabaval in si seveda rekel »A zdaj je pa kar konec?«.
Marjan Žiberna šport, kakršenkoli že, za mnoge je vsak šport adrenalinski, nepotreben in se vedno znova vprašajo »Kaj mi je tega treba?«, dojema na humoren način. Tudi on se nemalokrat vpraša »Kaj mi je bilo tega treba?«, »Kdaj bo konec?« in seveda sklene, da podviga ne bo več ponovil. Kakšnega najbrž res ne, marsikdaj pa se je moral ugrizniti v jezik in še dobro, da ni sklepal kakšnih nenavadnih stav.
In da še nekaj razjasnimo kar na začetku – Marjan Žiberna pač ni »en Marjan« z ulice, ki se je z danes na jutri odločil iti plezati po Severni Triglavski steni, se preizkusil v lednem plezanju in šel tako malo za hec na Aconcaguo ter za nameček še kolesarit čez Vršič in Mangrtsko sedlo, spotoma pa raziskovat Postojnsko jamo po poteh, kamor gredo le jamarji. Bivši atlet in tekač na različno dolge proge, popotnik in vsekakor tudi mislec, poleg tega pa iskriv pisec, ki poleg pisanja za National Geographic ter revijo Svet & ljudje piše tudi romane. Zakaj sem to zapisal? Da ne bi mogoče kakšnega nič hudega slutečega bralca pritegnilo, da bi sledil njegovemu zgledu in šel »malo za zabavo« počet te stvari.
Marjan Žiberna jih res opisuje na zabaven način, kar pa nikakor ne zmanjšuje resnosti in odgovornosti, s katero se je treba tovrstnih podvigov lotevati. Besno opletanje s cepinom po ledu, nočno iskanje planinske koče, plezanje v dežju, krvavo usekovanje v Andih in pa misel na rumeno-rjave spodnjice v centrifugi, ko te prematava med akrobatskim letenjem so tista druga, skrajno resna plat tovrstnih aktivnosti. Tako kot poškodbe in v najslabšem primeru tudi smrt.
Vsekakor je takšno knjigo zanimivo prebrati in se mogoče nanjo spomniti naslednjič, ko se sam dejansko lotiš česa podobnega – ali morda celo bolja drenalinskega; in ti je hudo, dvomiš v svoje sposobnosti in se seveda vprašaš tisti večni »Kaj mi je bilo tega treba?«. Vse skupaj je lahko tudi zabavno. Pa čeprav sploh ni. Zapisanemu svoje dodajo še izredno zabavne ilustracije še enega prekaljenega ustvarjalca, Matjaža Fuchsa, čigar slog boste hitro prepoznali.
Kot kenguru v materini vreči ni nikakršna »visoka pesem«, ne iščite razsvetljenja, pa tudi pridigarstva ali pokroviteljstva ne. Knjigo preprosto vzemite v roke in se med branjem zabavajte.
Buča, 2025
maticpise.com 