Tove Ditlevsen je ena najbolj znanih in prepoznavnih danskih ustvarjalk, ki je že skoraj 50 let pokojna, sicer pa omenjena knjiga s podnaslovom Otroštvo, Mladost in Odvisnost na avtobiografski način prikazuje začetek njene pisateljske poti.
Tove Ditlevsen, rojena 1917 in umrla 1976, je klasična ustvarjalka v danski književnosti in ena najpomembnejših žensk ustvarjalk. V času med obema vojnama in tudi povojnem času vloga žensk ni bila ravno ustvarjanje in pisanje, ampak predvsem biti gospodinja in tu je bila Ditlevsen drzna pionirka in ena prvih (drznih) ženskih ustvarjalk na Danskem.
Kobenhavnska trilogija je eno njenih najpomembnejših del, avtobiografska izpoved o tem, kako se je zaljubila v pisanje, se kasneje spopadala s številnimi predsodki, naposled zaslovela in postala odvisna. Lahko bi sicer rekel, da je bila Tove ves čas odvisna predvsem od ene stvari – pisanja. Njeno pot bi težko opisali kot pot od trnja do zvezd, saj je imela večino časa opravka s trnjem in kot bi bila zaznamovana, se je tudi takrat, ko je segla po zvezdah, kar sama zasula s trnjem. Njeno pisanje je bilo dolgo časa spregledano – bralsko in kritiško, in stvari so se začele konkretno spreminjati šele po njeni smrti.
Tove Ditlevsen tako v Otroštvu opsiuje predvsem mučna leta, polna trpljenja in iskanja same sebe. Odraščanje v revni družini, kjer je oče pogosteje službo iskal kot bil zaposlen, mama pa je doma predvsem obupavala. Starejši brat je ves čas sanjaril o samostojnem življenju in je – kot fant oz. moški; imel mnogo več pravic in privilegijev. Tove pa ni povsem vedela, kaj bi, razen tega, da jo je domače okolje dušilo in da se je najbolje in najbolj svobodno počutila takrat, ko je lahko pisala (zelo) naivne pesmi, aktivno pa je v tem obdobju tudi iskala svojo sorodno dušo. A je ni bilo tako lahko najti, sploh ker je s svojo visoko postavo prej sprožala posmeh kot občudovanje, z ustvarjalnimi navadami in željo po pisanju pa je ravno tako odstopala od tedanjih ustaljenih norm, ko so ženske predvsem iskale (zveste) može, ki bodo skrbeli zanje, one pa bodo rojevale otroke in skrbele za dom.
Prelom se zgodi, ko še zelo mlada najde uteho v potencialnem založniku in se z njim koristoljubno poroči. Del življenja, ki ga opisuje v delu Mladost, je tako pravzaprav zaznamovan bolj ali manj s srečo, saj ji je vendarle uspelo objaviti prvo pesem, požeti kar nekaj občudovanja tako kritikov kot predvsem kolegov in seveda posledično tudi nekaj zavisti redkih kolegic. Tove pa je bila končno na točki v življenju, ko se je lahko posvetila predvsem in zgolj pisanju. A kot omenjeno prej, trenutki blagostanja so bili zelo redki, saj si je življenje spretno zapletla in otežila kar sama. Tokrat na način, da si je našla novega moškega, rodila prvega otroka, spletla neko socialno mrežo, a zapadla v mrežo omame in posledično odvisnosti.
Tako bi lahko rekli, da v delu Odvisnost beremo pretresljivo izpoved prve (ali vsaj ene od prvih) znane osebnosti, ki je zapadla v globoko brezno drog in odvisnosti. Težko je kriviti zgolj njenega tedanjega moža, pa čeprav je bil prav on tisti, ki ji je dal prvi odmerek in številne naslednje, jo premamil in vpel v težke okove. A tudi ona sama si je želela tistih osvobajajočih, sproščenih in na videz kreativnih trenutkov, ki jih je doživljala s pomočjo različnih drog, oziroma zdravil. Niti približno se ni bilo preprosto izviti iz te ječe in kot prizna v zaključku, do zadnjega dne ni bila povsem svobodna, ali kot radi rečemo danes – »čista«.
Kobenhavnska trilogija ponudi uvidi v neke povsem drugačne čase, pa tudi v ustvarjalni nemir mlade ženske, ki je takorekoč od majhnega želela postati pisateljica. Napeti odnosi tako znotraj družine kot kasneje v prijateljskih in stanovskih krogih, neobičajna razmerja, ustvarjanje in soočanje s slavo ter pričakovanji in vse pogostejšimi prazninami. Še kako sem se lahko poistovetil z občutki nemira, ko je čutila, da mora nekaj napisati in kasneje s praznino oz. izpraznjenostjo, ko je neko delo končala ter pogostim izpraševanjem, ali bodo njena dela sploh kdaj opažena. Najbrž vprašanja in dvomi, s katerimi se vsak, ki karkoli ustvarja, redno sooča.
Knjiga bi bila izredno zanimivo branje tudi, če ne bi šlo za takorekoč avtobiografsko pripoved in izpoved. Morda je nekoliko težavno razumevanje nekega drugega in zares tudi drugačnega časa, a bitke in stiske nekega umetnika so brezčasne, še toliko bolj pa soočanje z ustvarjalno praznino in krizo ter morebitno slavo in njenimi posledicami. Ob prebiranju se seveda vprašaš, ali si resnično želiš vsega tega in ali je pisanje kot tako res tvoja (od)rešitev? Upam si reči, da dokler nisi od tega (torej pisanja) prisiljen ali odvisen živeti, da je odgovor jasen in glasen ja.
2024, Mladinska knjiga
maticpise.com 