Jonas Jonasson ima za pasom toliko enih zabavnih, odštekanih in nepredvidljivih zgodb, da pravzaprav niti ne preseneča, da se je tokrat lotil celo konca sveta. Vanj pa v glavno vlogo postavil znova tri (vsaj tri) nepozabne karakterje, kot si jih lahko izmisli le on.
Jonas Jonasson se nam je najprej predstavil s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil (ne gre pozabiti tudi nadaljevanja, torej Novih prigod stoletnika …), nadaljeval z ne tako zelo prepričljivo Analfabetko, ki je obvladala računstvo, se vrnil na stara pota z Morilcem, ki je hotel v nebesa in svoj ugled potrdil z Maščevanje je sladko, d. o. o.. Jonasson je vsaj zame tista svetlejša in komična plat vsakodnevnih tegob in bolj resnih zgodb, ki jih recimo zapisuje Fredrik Backman, še en sodobni skandinavski mojster pripovedovanja. Seveda se ob Jonassovih delih krohotamo, držimo za glavo in v nekem skritem kotičku celo razmišljamo »kaj pa, če je vse res?!«, vseskozi pa lahko – včasih bolj in drugič manj odkrito; čutimo bridkost ali pa krutost realnosti.
Seveda tudi tokrat – v Tik pred koncem sveta; ni kaj bistveno drugače. Petinsedemdesetletna spletna vplivnica, Agnes, je zaslovela in obogatela po zaslugi svojega odličnega popotniškega bloga, ki pa je v celoti – zlagan. Agnes ima občutek za posel, a tudi za sodobna orodja prilagajanja fotografij in krone kar same prihajajo na račun. Po drugi strani je tu Petra, popolnoma spregledana znanstvenica, ki je skrbno izračunala ne le datum, ampak tudi uro konca sveta, a je (seveda) nihče ne jemlje resno. Ampak – če postavimo snovalce teorij zarot na stran – kdo pa danes sploh še verjame znanstvenikom in strokovnjakom? Seveda bomo verjeli spletnim vplivnežem, ker oni pač vedo in pika. Glavni pa je pravzaprav Johan, blago rečeno rahlo trčeni posebnež, ki ga njegov brat že celo življenje spretno vleče za nos, tako ali drugače goljufa ali izkorišča, je pa Johan res neverjeten kuharski umetnik. Jonasson (ali pač njegova založba) bi lahko zelo spretno izdali kuharico z jedmi za konec sveta. Morda se ob knjigi ne boste zabavali, boste pa med prebiranjem kar nekajkrat postali lačni.
No, in ko avtor v svojem novem delu združi tri takšne karakterje in upam si reči, da je tega sposoben le Jonasson, potem je seveda jasno, da nas čaka nekaj neverjetnega, skrajno zapletenega in nepredvidljivega. Potovali bomo iz Skandinavije prek Evrope in vse do Rima, vmes pokukali tudi v ranjko Sovjetsko zvezo in nato Rusijo, se za nekaj časa ustalili na Kondorjih (saj boste videli), potem zavili v ZDAin se vrnili nazaj v Evropo.
Poravnanih bo kar nekaj starih in nikoli plačanih računov, tako ali drugače bodo zaceljene rane iz otroštva, razkrita prešuštva in celo očetovstva, strmoglavljen bo sicer povsem demokratično izvoljen diktator, v povsem drugačni luči se nam bo prikazal Barrack Obama, izvedeli bomo skrivnost funkcioniranja ruskega političnega sistema in kako preprosto neka država postane davčna oaza. Pa konec sveta? Naj bo to en tak »kvarnik«, ampak tistega prvega napovedanega konca sveta ne bo – Petra se je pač malo uštela, ampak so v drugo njeni izračuni dosti bolj zanesljivi in verjetni, a bo treba vseeno še malo počakati.
Jonassova največja vrlina je pravzaprav ta, da kakorkoli je vse seveda nemogoče in pogosto tudi za lase privlečeno, je kljub vsemu zabavno in berljivo. Dejstvo, da na koncu vse niti tako zelo spretno poveže, da me prav zanima, kako bi se obnesel kot recimo pisec kriminalk, mu prav tako štejem v velik plus. Vse skupaj bi šlo seveda lahko tudi v kategorijo »Nemogoče je mogoče« ali »Kaj pa če …«. Tik pred koncem sveta je ena tistih knjig, ki jo boste prebrali, se ob njej zabavali, jo odložili na polico in kadarkoli se boste odločili, da jo boste znova prebrali, boste v njej zagotovo našli kaj novega. Nepričakovanega, zabavnega, zanimivega.
Mladinska knjiga, 2024
maticpise.com 