Maščevanje je sladko, d.o.o.

Naslov – zabaven. Avtor? Jonas Jonasson. Mojster nenavadnih zapletov, humornih razpletov, imenitnih dialogov, kar je najbrž več kot dovolj razlogov, da boste tole knjigo vzeli v roke. In se ob branju zabavali.

Jonasa Jonassona sem, kot najbrž mnogi drugi, sem spoznal s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil, vzporedno odkril še enega mojstra, Fredrika Backmana, nadaljeval z Analfabetko, ki je obvladala računovodstvo, nadaljeval z Morilcem, ki je hotel v nebesa in se vrnil k Novim prigodam stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil. Godlja, ki jo uspe že prav neverjetno zaplesti, je vsakič znova zabavna, nepričakovana in tudi nepredvidljiva. In Maščevanje je sladko, d.o.o. v tem prav nič ne izstopa. Osnovni podatki, da se Masaj maščuje Švedu, vmes je ponarejanje (ki to ni) slavnih likovnih del, (nesrečna) ljubezen in policist tik pred upokojitvijo, najbrž povejo veliko? In obenem nič.

Victor Alderheim je (glavni) stranski lik. Vse, kar v življenju počne, počne zato, da bi čim manj delal in imel čim več denarja. Še celo priimek si spremeni, da bi prišel do premoženja poštenega (a naivnega) galerista, za nameček pa dobi še roko njegove hčerke Jenny. Roko, ne srca! Victor ima iz nekega, recimo mu norega obdobja, na vesti tudi sina, ki ga je spočel prostitutki. Kevinu najame (in plačuje, kar je skoraj edina poštena stvar, ki jo naredi) stanovanje, ga enkrat tedensko založi z zalogo zmrznjene hrane, mu omogoča šolanje, vse pa pod pogojem, da ga kliče šef. Ne oče, tudi skrbnik rajši ne, ampak šef. No, ko Kevin dopolni osemnajst let, se Victor odloči, da se bo fanta treba znebiti. Skupaj odideta v Kenijo, od koder se vrne le Victor.

Glavni lik je tako v bistvu Kevin. Gotove smrti ga reši moder zdravilec Ole Mbatian (mlajši), ki ima dve ženi, tri hiše (ne sprašujte), osem hčera in nobenega sina. Ter največjega sovražnika v vaškem poglavarju (dolga, ampak zabavna) zgodba. In ko Kevin z drevesa pade Oleju pred noge, je zdravilec prepričan, da mu je sam bog poslal sina. Kevin hitro napreduje v odličnega masajskega bojevnika, a pred zadnjim preizkusom (potem, ko je lahko z gorjačo na šestdeset metrov zadel bivola, preplaval reko s krokodili in celo leto preživel v kenijski divjini) zbeži. S seboj na pot vzame dve sliki, ki ju je imel shranjeni njegov oče, saj je svoj čas na Švedskem v veliki meri posvečal umetnosti.

Victor je medtem s spretno (beri: podlo) poslovno potezo postal nemarno bogat, svojo ženo Jenny pa namestil v stanovanju, kjer je prej prebival Kevin. S skromno žepnino, da ne bo kdo kaj rekel. Ona zagotovo ne, saj je preneumna, si misli Victor. No, Kevin ob povratku na Švedsko odide domov, kjer sreča/spozna Jenny, tehnično gledano svojo mačeho, med od Victorja zavrženima posameznikoma pa se kaj kmalu splete tesna vez (seveda pomaga tudi to, da sta oba velika in iskrena ljubitelja umetnosti). Ko si izpovesta svoji življenjski zgodbi/usodi, prideta do enotnega zaključku – Victorju se je treba maščevati!

In tu na sceno stopi Hugo Hamlin, veliki marketinški guru (torej rojen prevarant), ki mu v sicer zelo uspešnem podjetju postane dolgčas in si želi novih izzivov. Na tradicionalni švedski zabavi izve, da v bistvu obstaja ogromno ljudi, ki se želijo komu maščevati in da bi bil to lahko odličen in predvsem dobičkonosen posel. Sploh, če mu bo uspelo, da ga bo držal v mejah zakonitega. Tako boste v knjigi med drugim izvedeli tudi, zakaj so lame lahko odlične domače živali.

Nadaljevanje, ki sledi, je pač »jonassonovo« – najprej ena (oziroma dve) ponarejena slika Irme Stern, za katero se izkaže, da je pravzaprav original z naravnost neverjetno zgodbo iz zakulisja (oziroma Kenije). Kar nekaj preobratov, za katere v prvi vrsti skrbi prikupni Ole Mbatian, ki iz Kenije odide na Švedsko iskat izgubljenega sina Kevina (in ga seveda najde), ampak nima pojma ne o potnih listih, vizumih, temperaturah, ki se začnejo z negativnim predznakom, plačevanju z denarjem in policiji. Svojo vse bolj pretkano računico ima tudi Victor Alderheim, ki je vmes označen za »kozokavsa« in na koncu podleže ranam kozarca brusnične marmelade (kar sicer ni čisto res, ampak vam vsega ne morem izdat). Aha, in seveda policijski inšpektor tik pred upokojitvijo, Christian Carlander, ki zna po nekaj letih španščine povedati zgolj to, da »pes leži pod mizo« in se nikakor ne želi ukvarjat z vse bolj zapletenim primerom »kozokavsa« in ponarejevalca umetnin, mrtvim Masajem, ki je v bistvu živ in njegovim očetom (ki to ni), ki po svetu hodi modno oblečen v sandale (na Švedskem obuje še nogavice, torej ultra moderno!) in s seboj nosi (kladivasto) gorjačo.

Sprva boste zagotovo izgubljeni v poplavi imen, ki niti niso preveč pomembna. Vmes boste osvežili znanje zgodovine in marsikaj novega izvedeli o likovni umetnosti. No, za nameček še kakšen marketinški trik. Zgodba se seveda bliskovito razvija in ne da bi se dobro zavedli, se boste hahljali, smejali, krohotali, zmajevali z glavo in obračali strani. Vse do zadnje. In ne bo vam žal.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: