Sodim med tiste, ki se ne ozira, kaj odličnega in zanimivega je nekdo storil v preteklosti in s prejšnjimi deli, morda celo v drugem žanru – posvetim se aktualni zadevi in si skušam ustvariti kar najboljše mnenje. Premiera Emila Filipčiča je precej zmedeno, (skoraj) avtobiografsko pisanje, preskakovanje in nizanje spominov, pri katerem pol časa ne veš, kaj sploh bereš.
Emil Filipčič je vsekakor nekdo. Nekdo, ki je v našem kulturnem prostoru s svojimi revolucionarnimi idejami, predvsem pa drugačnostjo, s katero je krepko izstopal iz okvirjev povprečnosti, spreminjal kulturno krajino. In če bi se v naštevanju njegovih dramskih in romanesknih del najbrž izgubil, sta izstopajoči vsekakor dve deli, ki jih (ali pa bi jih moral) poznati vsak prebivalec dežele na sončni strani Alp – najprej kultna Butnskala (skupaj z Markom Dergancem) in kasneje najbrž še kultnejši Radio Ga Ga (seveda s Sašom Hribarjem). Vsaj prvo je najbrž najbližje in najbolj izvirno, kar lahko Slovenci postavimo ob bok slovitemu Montyju Pythonu kot (malo manj izvirnim) Nadrealistom. Skratka, Filipčič je koval prihodnost. Mogoče mu manjkata nagrada ali dve (ne da bi jih sam pretirano želel), mnogi pa bi najbrž dodali tudi, da mu manjka kolešček ali dva, a to je vse nevoščljivost.
Zase bi težko rekel, da sem FIlipčičev ljubitelj, še manj poznavalec in še najmanj častilec. V prvem primeru bi mi bili določeni deli Premiere mnogi bolj jasni, v drugem primeru bi vse skupaj lahko z marsičim primerjal in v tretjem bi seveda trdil, da gre za čisto zlato in njegovo (skoraj) najboljše delo. A ker nisem nič od tega, sem samo bralec, sem si pol časa mislil »Kaj za vraga sploh berem?« in vsaj tri četrtine tega časa »Zakaj za vraga sploh to berem?«.
Imamo avtorja, Emila Filipčiča in imamo njegov alter-ego, Jaguarja Petroviča, sicer lik iz črtice Ilfa in Petrova. Včasih v istem stavku preskoči iz prve v tretje osebo, na kar tudi sam ves čas opozarja in se za to opravičuje. Smo v Ljubljani v med- in pocovidnem času, potem se vrnemo v čas otroštva v Filipčičev rojstni Beograd, sledi selitev v Ljubljano in potem vse tisto, kar sledi. Torej smo spet v Ljubljani, nekako tukaj in zdaj. Zanimivo je, da sem pred časom pisal mlademu avtorju podobnega, a precej sodobnejšega pisateljskega sestavka – Danijelu Milentijeviću, ki mi je v branje poslal svoj prvenec List tujega gozda. Tudi pri njem pol časa nisem imel pojma, kaj sploh berem. Skupek spominov, misli, domislic, šal, kjer je naslov sam po sebi odličen, šepa pa vsebina.
No, pri Filipčiču spremljamo njegov/Jaguarjev razvoj in odraščanje, divja šestdeseta in nič bolj mirna sedemdeseta, srednjo šolo in vse mogoče težave ter potem študij in vmes ničkoliko stranpoti. Filipčiču (Filetu, kot ga poznajo vsi, ki ga poznajo boljše) je uspelo – v gledališču, literaturi, na radiu in življenju. Izgubljal je prijatelje in sodelavce, hodil po pogrebih, čakal na premiere in zadnja dejanja.
V samo pisanje je vključil kar precej zapisov, za katere pravzaprav ne vemo, ali so nekakšni dnevniški spomini, opombe, mogoče celo ideje za prihodnja dela. Premiera je na nek način polna življenja (in smrti), zmag in porazov, pričakovanj in neskončnih čakanj, polna (zametkov) zanimivih anekdot in spominov ter obenem prazna. Kot bi avtor knjigo napisal samo zato, ker jo je (po pogodbi) moral. In ko kot avtor izgubiš tisto iskrico norosti, ki te je delala zanimivega in drugačnega …
Beletrina, 2024
maticpise.com 