Gringo loco

Težko bi rekel, da me k branju neke knjige premami pretirana medijska pozornost, prej odvrne, a moram priznati, da za to knjigo najbrž niti vedel ne bi, če ne bi bil glavni junak, Simon Doma, zadnji teden s svojo zgodbo, tj. knjigo, v vseh večjih medijih. Knjigo sem potem med kupovanjem darila opazil in kupil. Da vidimo …

Simon Doma, kot ga lahko gledamo zadnji teden v medijih, deluje kot dobrodušnež z velikim srcem. Ima nek žar v očeh, nalezljiv nasmeh in podobo soseda, ki ti bo vedno priskočil na pomoč – pa če ti zmanjka moke, ne vžge avtomobil ali pa je treba odnesti v hišo kavč. Na naslovnici knjige fotografija, kjer je njegov pogled mogoče simoblično usmerjen v tla, glava sklonjena, vidi se tetovažo hudiča, ki mu nekaj šepeta na uho. Zadaj je tema – znak, da se je poslovil od temne preteklosti, da je s to knjigo zaključil mučno poglavje? Pa čeprav kot piše v predzadnjem poglavju, bi lahko bila zgodba povsem drugačna, morda celo še temnejša. In seveda ne pozabimo na preprost zapis »Resnična zgodba Slovenca, ki je bil v Venezueli obsojen na 15 let zapora.« in če bi tu dodali še razlog obsodbe, bi bila mera polna. Na letališču v Caracasu so ga dobili s 5 kilogrami čistega kolumbijskega kokaina v kovčku. Kar je izgledalo kot izhod iz predvsem finančnih težav v Sloveniji, se je sprevrglo v začetek dobesedno peklenskih muk na drugem koncu sveta, v enem najzloglasnejših zaporniških sistemov na svetu. 

In še nekaj je pomembno na naslovnici – knjigo oz. zgodbo je napisal, zapisal pisatelj Aleš Čar. Prekaljen pisatelj, ki je – vsaj tako si mislim; poplavo Simonovih misli in morda na trenutke celo raztresenega pripovedovanja ustrezno ubesediti ter spraviti v neko obliko. Na trenutke se sicer nisem mogel znebiti občutka, da bi lahko knjigo z neko zdravo distanco vseeno prebral še kdo. Kar nekajkrat se zgodi, da se posamezni stavki oz. dogodki ponovijo, posamezni skoki v preteklost in razlage so prehitri, kot bi pripovedovalec preprosto izgubil glavno nit. Ampak to so malenkosti – tempo pripovedovanja je silovit in knjigo boste »požrli« v nekaj dneh. 

Simon Doma je imel v rodni Sloveniji kar nekaj težav – propadlo zvezo in majhnega otroka, senco nasilnega očeta nad seboj, ves čas prisotne finančne težave in dolgove, ki so naraščali. V določenih trenutkih je življenje užival z največjo žlico, se zabaval in šel dobesedno iz danes v jutri. Vse dokler … Stereotipno bi lahko rekli, da si je denar izposodil od napačnih ljudi – več kot enkrat. Denar, ki ga je bilo treba vrniti. Seveda z obrestmi. Nazadnje je zaupal še napačnemu človeku in se odpravil na tvegano »pustolovščino« v južno Ameriko, v Venezuelo. Postal je kokainska mula. Mula, ki so jo z že omenjenimi petimi kilogrami čistega kolumbijskega kokaina ustavili na Letališču Simona Bolivarja v Caracasu … 

In potem? Nikoli v bistvu ne izvemo, ali so Simona dejansko prepoznali kot tveganje, kot mogočo kokainsko mulo (čeprav v zaključku zapiše, da je belopolt moški, ki potuje sam, v Venezueli, avtomatično sumljiv) ali je bil s strani slovenskih »partnerjev« pač žrtvovan? Odnos, ki so ga kasneje kazali do njega, kaže predvsem na to, da jim je bilo zanj popolnoma vseeno. Bil je mula, ki so jo ujeli. Konec zgodbe. Znajdi se. 

Simonu se niti sanjalo ni, v kakšnem se bo dejansko znašel. Sprva se je zanašal na pomoč »partnerjev«, na njihova zagotovila in dejstvo, da če pride do najhujšega, ga bo »pičlih« 15 tisoč evrov spravilo iz zapora. Seveda – teh 15 tisoč moraš imeti, ali ti jih mora nekdo dati ali spet posoditi in si potem v novem začaranem krogu pekla. Ampak zadeve so se prav tedaj v Venezueli na zakonski ravni drastično spremenile – kazni za tovrstne prekrše so pomenile 15 let zapora, brez možnosti pomilostitve. A kot lahko razberemo iz nadaljevanja, so spremembe pravzaprav del venezuelskega vsakdana. Eno pa je dolgo časa ostalo nespremenjeno – zapore v Venezueli pazniki nadzirajo zgolj na papirju, dejansko jih vodijo klani. 

Simon Doma se je 1. decembra 2010 znašel v zaporu Los Teques. Ni bil ravno najzloglasnejši, prijazen pa sploh ne. Razdeljen med klane – Pavilion 1, Pavilion 2, Maximo, Mostrico in Especial, kjer je pristal tudi Simon. Tudi to, kdo je izbran v kateri klan, je določeno. Kam gredo oz. kam ne smejo tujci, kam gredo pedofili, kam najhujši morilci in tako naprej. Velja omeniti še Inglesio (oziroma Cerkev), kjer se je zapornik zaobljubil bogu, širil božjo besedo, hodil, spal, jedel in se tuširal z Biblijo, da ga niso ubili. No, in potem so še zaporniki, ki so si zašili usta, čakali na premestitev v drug klan ali drug zapor in zašita usta so jim ravno tako nudila zaščito pred ubojem. In ja, v zaporih ljudi ubijajo. Zaporniki zapornike. Redkokdaj za to poskrbijo šefi klanov, praviloma so to t. i. luceri. Simona Doma je postal eden prvih (če ne prvi) tujec, ki je v Los Teques postal lucero. Prodajal je robo (predvsem droge) in skrbel za izterjavo dolgov med drugimi zaporniki znotraj klana. Tisti, ki niso plačali, so morali na zagovor k šefu klana v prav posebno sobo, a že priti tja je bil pogosto izziv, saj so jih luceri pričakali z dobro odmerjenim udarcem s kopitom pištole. In tisti, ki dolgov ni mogel plačati, je bil tepen. Pogosto vsak teden. Včasih, sploh ob hujših prekrških, je lahko tudi umrl. Hierarhija je bila strogo določena. Tudi Simon je bil med tistimi, ki je sprva – takorekoč polovico prestajanja kazni v Los Teques; bil med »obiskovalci« zloglasne sobe 3, ki jo je vodil šef klana Especial, Rocky. Ne bom vam kvaril branja in razkrival podrobnosti, a Simon natančno opiše odnose znotraj klana, med klani ter sistem dela, finančne tokove in še bolj preživetja v Los Teques. 

Tudi ta se je potem začel spreminjat, ne le v Los Teques, ampak kar po celi Venezueli. Želja oblasti je bila, da nadzor nad zapori prevzamejo oni. Kar seveda ni bilo najlažje, Los Teques pa je bil vzorčni primer. Prvo korak je bil, da so iz zapora premestili vse tujce, ki so bili vseeno nekoliko bolj zaščiteni od domačinov. Z »nekoliko« je mišljeno to, da so imeli nekoliko več možnosti, da preživijo, še vedno pa prav nobenega zagotovila, da bodo. Domačih kaznjencev ni pogrešal (skoraj) nihče, tujce pa ambasade, nevladne organizacije, celo mednarodna javnost in so bili pač nekoliko bolj previdni. 

No, te spremembe so za Simona pomenile premestitev v drug zapor, drug svet. 17. decembra 2012 je odšel v Rodeo 2. Zapor, ki ga je upravljal rasistični in sadistični upravnik Julio in ki je bil v dobršni meri zapor, kakršni naj bi zapori bili. S krutim upravnikom in pazniki, ki so ga vodili. Simon, ki je bil v Los Teques lucero in je tam spoznal, da v življenju ne želi več delati, ampak bo tudi po vrnitvi domov živel s pomočjo ilegalnih poslov, je bil seveda šokiran. Še slabša hrana kot v Los Teques, prenatrpanost in dejanska oblast paznikov, predvsem pa upravnika. Gladovne stavke, upori in dosegli so nek premik, tudi Simon ga je. Mogoče ima na svoji strani bolj angele kot hudiče, mogoče ni toliko nor (gringo loco) niti hudičev (Diablo), kot se ga je prijelo v Los Teques. Sploh zadnje leto v Rodeo 2 je preživljal dokaj lagodno, se spoprijateljil s pazniki, še bolj s paznicami in na koncu celo z donom Columbianom, enim glavnih ljudi kolumbijske narkomafije. Načrt, da tudi po povratku v Slovenijo, ne bo potreboval več delat, se je počasi sestavljal. 

In potem je prišla še odredba – zelo hitro, pri čemer je vsekakor pomagal tudi novi »znanec« in potencialni bodoči poslovni partner, don Columbiano; da bo Simon preostanek kazni lahko prestajal v Sloveniji, na Dobu. Med oktobrom 2014 in januarjem 2017. In če se sprva zdi, da je v Venezueli spoznal obe skrajni plati zaporov, ga je čakala še treja, domača, skoraj »hotelska«. Zapor na Dobu, kjer lahko izbiraš med vrstami hrane (in nikakor ne rabiš stradati), gledaš televizijo, imaš dostop do interneta in si za svoje delo celo plačan. Seveda je Simon tudi tudi spoznal različne zanimive like, ki so sploh na dvorišču sklepali milijonske posle in pa tudi tiste, ki so milijonske posle že sklenili – npr. Šrota in Kordeža, v času tik pred ali potem pa sta svojo kazen na Dobu med drugimi prestajala tudi Bavčar in Janša. Človek, ki v Sloveniji živi pošteno življenje in prebere tako knjigo, se nehote vpraša, če ne bi bil tudi pri nas dobrodošel kakšen zapor venezuelskega tipa, da bi določene posameznike dejansko naučil kozjih molitvic. Ampak obenem je treba priznat – takorekoč vse, kar je Simon Doma opisal v tej knjigi in se je dogajalo v Venezueli, je kršenje vseh človekovih pravic in kaj takega se pač ne bi smelo dogajati. Obenem pa so naši zapori v marsičem vse prej kot kazenske ustanove …

No, in če je bil Simon še pred odhodom domov prepričan, kaj in kako v prihodnosti, imel je stike s »partnerji« v Venezueli in je bil še nekaj časa med prestajanjem kazni na Dobu prepričan, da bo res tako, se mu je potem v mislih začela slikati neka druga podoba. Morda je bila za to kriva mama, ki je morala žrtvovati marsikaj, da je njen sin preživel v Venezueli in se domov vrnil živ. Morda njegovi otroški prijatelji, sin ali pa nova partnerica, ki jo je spoznal. Morda pa potovanje na Kubo, kjer je videl in doživel čisto preveč Venezuele in se ob vseh spominih ni počutil posebej lagodno, ko so ga na ulicah spremljale podobe mrtvih, ubitih lucerov iz Los Tequesa. Kako pravijo – »live by the gun, die by the gun«? Morda pa so bili krivi konji na Dobu. Kakorkoli že, prišel je do spoznanja, da mora zaživeti drugače.   

In je. Simon Doma ima sedaj slikopleskarsko podjetje in se je zaljubil v konje. V življenje. Kljub mamljivim ponudbam, ki še vedno prihajajo, živi pošteno življenje. In da bi lahko naredil vsaj približen konec, se je odločil svojo zgodbo povedati tudi prek knjige. Gringo loco. Spomnil sem se na karizmatičnega igralca Dannyja Treja, njegovo biografijo Trejo in natančno popisano pot od zločinskih tolp domačega Los Angelesa, prestajanja kazni v zaporu, tolp, ki so obvladovale zapore in nato velikega očiščenja ter predvsem velike želje, da pomaga drugim, da ne bodo pomotoma zašli na njegovo pot. 

Morda bo tudi Simonova zaporniška biografija komu pomagala – ker »posel«, ki ga je Simon tedaj izbral, niso le lahek denar (pa tudi za to ni nobenega zagotovila), potovanja, razkošni avtomobili in zabave. Dovolj je ena napaka. Ena slaba odločitev. En nezadovoljen posameznik na drugi (no, pravzaprav na katerikoli) strani in vsega je konecHišica iz kart se podre …

Rating: 4 out of 5.

Simon Doma, samozaložba, 2025 

Komentiraj