Esad Babačić in Goran Vojnović, skupaj. Pisma z igrišča je zbirka pisem, ki si jih omenjena avtorja, mojstra slovenske besede, pošiljata in razglabljata o … o čem? O vsem. O športu oziroma športih, glasbi, jeziku, ustvarjanju, umetnosti in kako biti, ostati svoj, samosvoj.
Avtorjev najbrž ne rabim predstavljati. Vsakič, ko berem mojstrovine, ki jih ustvari prvi, si rečem »Kako je to mogoče? Kako je lahko nekdo tako neverjetno prepričljiv?« in seveda me vsakič znova primer, da bi pero in papir (torej računalnik) za vedno odložil. In potem berem drugega in skušam svet gledati skozi njegove oči, čutiti z njegovo dušo … In spoznam, kako majhen, nepomemben in neznaten sem. Vse to v obvladovanju lastnega, mojega maternega jezika in zapisovanju vsega, kar se dogaja v mojih možganih, mojem srcu, duši.
In zdaj oba, Esad in Goran, skupaj. To ni tekmovanje, kdo bo koga »nadmudril«, »nadmašil«, nikakor. To je izmenjava mojstrov besede, ki sta kljub izraziti generacijski razliki na podobni, da ne rečem včasih kar isti valovni dolžini. To je poezija v prozi. Mislim si, da bodo nekoč zanamci rekli »Takih ne delajo več.«.
A moram tokrat priznati, da sem zadihal. Za trenutek bi moral bralske užitke pustiti ob strani, pa ne morem. Naj bo jasno – ob prebiranju te knjige se uživa. Njuna lahkotnost, igrivost, predanost, domiselnost in preudarnost ter obenem iskrenost in udarnost. Skrbno izbrane besede, premišljeni stavki. To so trojke Luke Dončića iz nemogočih položajev, podaje Dražena Petrovića med nogami na najvišji ravni, koši v zadnjih sekundah navidez izgubljenih tekem, neverjetni driblingi nogometnih mojstrov in »samomorilski« pobegi kolesarskih asov ter remiji, ki so pravzaprav zmage.
Pisma z igrišča so igrišče dveh mojstrov besed, kot bi gledali Birda in Magica, kot bi imeli hkrati na igrišču Jordana in Kobeja, Messija in Cristiana, Peleja in Maradono in tako lahko naštevam v nedogled. In težko je reči, da tukaj, na tej ravni, ni prostora za napake. So, seveda so. Ker sta iskrena, ker ju vodi srce, impulz pisanju daje (balkanska) duša, tu ni prostora za razum, za razmišljanje. Zgreši, podaš v prazno, preigraš samega sebe, zmanjka ti moči. Ali kot na neki točki piše Esad, ko imaš en mojstrski stavek, a nič več kot to. Kako naprej? Čutiš, pišeš. In prav zato sta Esad in Goran ne le dobra, ampak odlična. Nedosegljiva, morda celo nedojemljiva.
Knjig pač ne berem le kot bralec, ampak tudi kot pisec. Pa čeprav nisem niti na ravni avtorjev, do stopnje njune prepoznavnosti pa (najbrž oz. zagotovo) ne bom prišel nikdar. Vsak po svoje generacijska fenomena (Goran pripada moji generaciji) in lahko smo veseli in ponosni, da živimo v času, ko lahko beremo njuna dela. To dokazujejo njuni romani, njune nagrade in seveda Pisma z igrišča. Njunega igrišča. Igrišča besed. A če skozi šport, potovanja, umetnost, literaturo, glasbo in še kaj pišeta o tem, kako pisati, oba nemalokrat sporočita, da je njuno delo, delu umetnikov, težko. Spregledano, nerazumljeno. In da se vsak, ki se s tem ukvarja, na neki točki znajde v slepi ulici, slepem črevu družbe.
Tako kot je v športu vsak lahko kavč selektor, je tudi v sodobni umetnosti družbenih omrežij in komentarjev vsak lahko (kavč) umetnik in ustvarjalec. Da o (kavč) kritikih ne izgubljam besed. Praviloma najglasnejši so pol- in nepismeni. Ni jih malo. Glasni so sploh takrat, ko nekdo na -ić nekaj napiše, dobi nagrado, priznanje, spoštovanje … glasni so, ker so – tako po slovensko; nevoščljivi. Kako lahko dva, »ta dva«, dobivata nagrade in tako zelo obvladata jezik? Ker pravzaprav ne gre za jezik, ampak za to, kako dobro ti uspe v jezik prenesti tisto, kar vidiš, slišiš, čutiš. Gre za to, v kolikšni meri ti uspe ostati ti.
Ali sem o knjigi Pisma z igrišča napisal kaj pametnega? Bo bralcem teh vrstic jasno, o čem sta si avtorja pisala, pripovedovala drug drugemu? Morda, morda tudi ne, upam pa, da ti bo jasno – draga bralka, dragi bralec; da je TO ena tistih knjig, ki jo MORAŠ prebrati. Esad in Goran – težko rečem kolega, še težje prijatelja; hvala vama. To lahko rečem, z veseljem, globokim spoštovanjem in ponosom.
Goga, 2025
maticpise.com 