Margita Stefanović – Magi, ena prvih rock heroinj s področja bivše Jugoslavije, femme fatale, genialna pianistka in vsekakor zaznamovana s prekletstvom skupine EKV oz. Ekatarina Velika. To je njena biografija in bržčas ena (naj)boljših biografij s tega področja in iz tega časa.
Nekaj moram zapisati v uvod, da ne bo spet vse skupaj izpadlo preveč »navijaško«, pristransko in morda celo poznavalsko. Skupine EKV (uporabljal bom krajšo različico njihovega imena) nisem nikoli poslušal, imel sem jih celo za precenjene, z zateženimi besedili (glede česa se pravzaprav nisem motil) in nenavadnim novovalovskim zvokom, ki mi ni šel nikakor v uho. Razlog – predvsem klaviature. Z le redkimi izjemami sprejemam zvok klaviatur v rock glasbi, ampak EKV niso bili med temi izjemami. (Danes bi tudi težko rekel, da so rock skupina). Recimo temu prelom se je zgodil, ko sem poslušal dvojno koncertno ploščo Iznad grada. Težko je reči, da je bila skupina na vrhuncu, čeprav zvenijo odlično, plošča je toliko bolj zanimiva, ker gre pravzaprav za posnetek njihovega zadnjega koncerta, 12. novembra 1993 v slovitem Sava Centru. Lahko rečem, da sem bil do tistega trenutka mladostno zaletav, glasbeno in poslušalsko nezrel in da so bili EKV pred (mojim) časom. Pa še danes – sploh po prebrani Magijini biografiji; vidim, da nimam pojma.
Poleg tega lahko rečem tudi, da njihove prve plošče niso bile najboljše posnete, zmiskane in producirane. Zvok je pač slab in neprepričljiv. Glasba pač ne pride do tistega izraza, kot si ga zasluži. Obenem se moram zahvaliti dragemu kolegu Esadu Babačiću, ki v številnih svojih besedilih spomni in izpostavi neverjetno poetično moč in sporočilnost Milana Mladenovića, pevca, kitarista, glavnega tekstopisca EKV, ki je kot neustavljiv vulkan bljuval besedila in verze … Nikoli – morda tudi zato, ker me to ni obremenjevalo in so se s podobnimi težavami ubadali tudi moji drugi glasbeni heroji; skupine EKV nisem zavračal, ker bi bili »narkomanska skupina«, kot so svojčas sloveli.
Novi val, ki se nastal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na področju bivše Jugoslavije, je bil specifičen in celo nenavaden glasbeni pojav, ki se je razlikoval od mesta do mesta. Ljubljana (Videosex), Maribor (Lačni Franz), pogojno celo Trbovlje z Laibachi, Zagreb (precej različen nabor skupin, vse od Azre prek Prljavog Kazališta, do skupine Film, Haustor, nekateri tu poleg uvrščajo tudi Parni Valjak), kuhalo se je na Rijeki (Paraf, Termiti) in potem je bil tu seveda Beograd, kjer so bili glavni najprej Šarlo Akrobata in Idoli ter Električni orgazam, pa potem Disciplina Kičme in EKV. Če vas to poglavje glasbene zgodovine zanima, vam v branje priporočam recimo Yu Rock enciklopedijo Petra Janjatovića, velikega in odličnega poznavalca in spremljevalca glasbene scene na področju bivše Jugoslavije, v poslušanje pa kultno ploščo Paket Aranžman.
In še en pomemben opomnik – to ni biografija skupine EKV ali pač njihovega frontmana, Milana Mladenovića. Ne, to je biografija o Margiti Stefanović – Magi, njenem odraščanju, demonih, odvisnostih, iskanju in izgubljanju, ustvarjanju in bivanju v nenavadnem času in v edinem mestu, kjer je bilo to in tako mogoče – Beogradu. Ali kot ga je Magi kasneje rada imenovala – strašnem Beogradu.
Dušan Vesić nas uvodoma popelje v povojni (po drugi svetovni vojni) Beograd, kjer so nastajale nove elite, kjer so se dogajali številni povojni pretresi in je Beograd postajal vse bolj podoben kakšnemu Londonu ali celo New Yorku. Bilo je vsega in vseh. Magi je prihajala iz nenavadne družine, oba starša sta bila po rodu Srba (in že naslednje bo pač zvenelo kot bo), oče iz Črne Gore in mama s Kosova. Oče je bil TV-urednik in režiser, veliko časa odsoten in na neki točki seveda tudi z vzporednim življenjem (beri: ljubico), mama je bila gospodinja, ki pa je Margito bolesno priklepala nase in jo usmerjala v glasbo. Razlog je bil preprost – Magi je imela namreč popoln posluh, kar je lahko blagoslov ali prekletstvo. Glasbo je čutila, slutila razvoj pesmi in igrala brez posebnega truda, kaj šele naprezanja. Vse dokler ni bila njena mati Desa soočeno z moževo prevaro in je bolj iz maščevanja kot iz ljubečega materinskega instinkta Magi takorekoč prepovedala ukvarjanje z glasbo. Magi bi šla lahko kot ena najbolj nadarjenih in že takrat potrjeno odličnih klasičnih pianistk na katerokoli svetovno glasbeno akademijo (glavni in najbolj realni cilj je bila tedaj Moskva) in najbrž tam blestela. Tako kot recimo Ivo Pogorelić, njen vrstnik in tisti čas glasbeni sopotnik, da ne rečemo kar sorodna glasbena duša. Magi se je nato odločila za študij arhitekture, v katerem je vse prej kot uživala, pa čeprav je med glasbo in arhitekturo našla kar nekaj stičnih točk.
Prav v tem obdobju je pravzaprav prišlo do prelomnega trenutka v njenem življenju, ki je vplival na njeno prihodnost – odšel je Pogorelić, v Venezuelo je odšel tudi tedanji fant in še ta spor z materjo, s katero nista imeli nikoli posebej zglednega odnosa, kar je Magi kasneje preslikala na vse svoje odnose in tudi svoje življenje. Danes bi rekli, da je bila Magi kot otrok zlorabljena – njene zdravstvene težave so bile skrivnost, mama jo je pogosto pretepala in drugače fizično kaznovala ter psihično ustrahovala. In če je zaradi hudih glavobolov in občasnih epileptičnih napadov kmalu zaužila morfij, je kaj kmalu posegla tudi po heroinu, ki je ravno tako zaznamoval njeno življenje, saj je bila »čista« res kratko obdobje preostalih desetletij.
Magi se je kmalu znašla v krogih takrat vzhajajočih beogradskih glasbenih zvezd in če je bil Pogorelić njena sorodna duša klasične glasbe, je v tem drugem, recimo rock’n’roll svetu, vlogo sorodne duše zasedel Milan Mladenović. Čeprav je bila v glasbenem izrazu EKV pravzaprav najbolj povezana z basistom Bojanom Pečarjem, s katerim sta bila glavna tvorca glasbe, sicer pa se je rada zapletala v vihrava, posesivna razmerja (tudi s člani skupine). Zgodba EKV si seveda zasluži svojo knjigo in veliko pisati o tej kultni zasedbi, pravzaprav nima smisla. Dolgo časa so se prebijali, niso pristajali na kompromise in niso želeli delati popularne in sprejete glasbe ter hite, ampak so vztrajali pri svojem glasbenem izrazu in ga skozi plošče razvijali. Vse od prvenca Katarina II (kot so se sprva tudi imenovali) in nato S vetrom uz lice (obe so izdali pri tedaj ZKP RTV Ljubljana) ter prebojnih Ljubav in Samo par godina za nas, s katerimi so začeli počasi osvajati bivšo Jugoslavijo. Besedila so izrazito večplastna – naj si bodo o življenju, ljubezni, smrti, svetobolju, so pravzaprav vedno o drogi. Pravzaprav so bili vsi odvisni od heroina, za nameček sledilci okultnega (v Beogradu so v osemdesetih častili Aleisterja Crowleyja) in ker so se v skladu z usmeritvami kulta predajali tudi svobodnemu seksu (različnim oblikam orgij), je v njihovo družbo prišel tudi še en sovražnik glasbenikov tistega časa – aids.
Seveda pa konec osemdesetih in začetek devetdesetih niso bile le droge in aids tiste, ki so ogrožale glasbenike in nasploh celo Jugoslavijo. Bilo je tedaj obvezno služenje vojaškega roka, ki je poskrbelo za težave številnih glasbenih skupin širom Jugoslavije, predvsem pa je bil naraščajoč nacionalizem, ki je bil toliko bolj izrazit in opazen sploh v Srbiji. Za skupino, ki se je otepala kakršnegakoli političnega naboja in je bila sprejeta v vseh državah bivše Jugoslavije, tudi to ni bilo preprosto. No, in poleg tega seveda ne smemo pozabiti na inflacijo – ta je v Srbiji še toliko bolj do izraza prišla v drugi polovici devetdesetih, ko je denar dobesedno sproti izgubljal vrednost; zaradi katerih se je tudi skupini EKV nemalokrat pripetilo, da je pred koncertom dogovorjen honorar po koncertu pomenil minus. V knjigi je tudi njihov menedžer, (eden od mnogih, sicer) Dušan Ercegovac, predstavljen kot precej sumljiv lik, za katerega bi si upal trditi, da je skupino redno goljufal oz. izkoriščal. In če je tvoje življenje zaznamovano z odvisnostjo od drog, ki jim vrednost ni padala, si bil v toliko večjih težavah.
In Magi je bila … vedno v dolgovih, brez pravega imetja, na neki točki je prodala vse od stanovanja do klavirja. Kajti, heroin je bil tisto, kar je potrebovala, vedno. Kot Vasić večkrat napiše – ni bil heroin tisti, zaradi katerega je bila tako genijalna, ampak je bil to njen način, da je pravzaprav ostala normalna. Da se je uspela soočati in spopadati z vsem, kar ji je življenje serviralo – od maminega nasilja, očetove neprisotnosti, odhajajočih fantov, nerazumevanja občinstva, iskanja lastnega jaza, izkoriščanja, nacionalizma in, smrti. V tej vlogi tolažnice bi lahko bila glasba, a je bil heroin. Heroin, ki ima to »čudovito« lastnost, da ne omeji tvojih kreativnih sposobnosti in so ga prav zato uživali mnogi, da ne rečemo kar vsi.
In seveda, ko smo pri smrtih … tisti dve smrti, ki sta Magi resnično potolkli, sta bila Milanova (novembra 1994) in potem še očetova (februarja 1996). Z mamo dolgo časa nista govorili in čeprav je Magi trdila, da sta tik pred mamino smrtjo zakopali bojno sekiro, temu menda ni bilo tako. Magi je bila za njeno mater veliko razočaranje in ji ni oprostila. Milanova smrt je seveda pomenila konec EKV, očetova pa konec nekega navideznega lagodja in varnosti. Magi je ostala sama. Bili so neki projekti, tako ali drugače povezani z EKV, a brez pravega uspeha, prepoznavnosti ali sprejetosti pri širši publiki. Ivica Vdović – Vd je zaradi aidsa umrl že leta 1992, Bojan Pečar je v Londonu umrl leta 1998, Dušan Dejanović zaradi aidsa leta 2000, mnogi so odšli že prej. In ne le, da je ostala sama, sama s svojimi dolgovi in le redkimi, ki so ji skušali pomagati, ostala je dobesedno brez vsega. Epileptični napadi so se stopnjevali, vse slabše je videla, v rokah ni imela več nobenega občutka in pristala je v centru za brezdomce, nato v bolnišnici. Izgubljena. In če je bila Milanova smrt skoraj filmska, je bila njena zares tragična – umrla je 32 let za Jimijem Hendrixom, 18. septembra 2022, za posledicami aidsa. Morda ne ravno pozabljena od vseh, ampak pozabljena. Senca. »Kao da je bila nekad« naj prevedemo v »Kot je bila nekoč« ali »Kot da je nekoč bila«?
Prebral sem mnogo biografij in poznam mnogo usod glasbenikov. Magi (po letih) sicer ne sodi v sloviti »klub 27«, ampak ali jo je kaj delalo bistveno drugačno od Hendrixa, Morissona, Cobaina, Joplinove, Jonesa in še koga? Bila je (glasbeni) genij, revolucionar, močno pred časom, a tako zelo zaznamovana z nekimi travmami in nezmožnostjo soočanja s tukaj in zdaj, da preprosto ni šlo več. Vsekakor pred časom. Kajti čas, v katerem je živela in delovala, je ni razumel, je ni sprejemal. Kot se sprašuje Vasić – če bi jo pošteno plačevali, predvsem v knjigi obtoži založbo in RTV Beograd, pa tudi že omenjeni Ercegovac ni nedolžen; bi si lahko kupovala boljši heroin, bi jo to mogoče rešilo. A ob kopici »če-jev« je vsakemu jasno, da je bil njen življenjski stil pač samodestruktiven. Vsak dan je bil dar. Vsak »šus« bi lahko bil zadnji … vsaka odigrana nota zadnji zven. In tako je tudi bilo. Margita Stefanović – Magi je bila (poleg bobnarja Ipeta Ivandića, ki je zaslovel pri Bijelo Dugme) bržčas najbolj tragičen lik jugoslovanske rock oz. sploh glasbene scene. Preprosto žalostno.
Knjigo zaključi še nekaj zanimivih prilog, med drugim dve zgodbi, ki ju je Magi zapisala in ki bi ju lahko primerjal z deli Williama S. Burroughsa. Dobesedno noro. In potem še fantastičen esej filmske režiserke Jelene Marković: EKV – Kultura droge, sloboda i identitet, kjer se strokovno, da ne rečem kar znanstveno spopade z delom in mitom EKV in ki vam da misliti. Še en dokaz več, da je Dusan Vesić odlično opravil svoje delo, pri čemer je svoje zagotovo prispeval tudi eden od urednikov izdaje, ravno tako odlični pisec Ivan Ivačković.
In še nekaj je treba napisati – ta knjiga je odličen, takorekoč vzorčen primer, kako napisati zanimivo in berljivo biografijo. Dokument časa z duhom in kritiko časa. Zgrajeno na lastnih opažanjih in spominih, z veliko raziskovanja in kopanja po tiskanih, radijskih in televizijskih arhivih, pogovorov z »očividci« dogajanja in posledično izjavami ter opažanji. Med branjem Magi – Kao da je bila danas veste in čutite, da je bil avtor (Dušan Vesić) tam, z dušo in srcem, verodostojen in prepričljiv zapisovalec, ki zna biti obenem tudi oster in na trenutke celo neprizanesljiv. Vse našteto knjigo pač dvigne nad nivo nekega knjižnega PR zapisa, ki ga brez večjih naporov ustvari katerikoli novinar, ki ne premore zdrave (ali pač nobene) mere kritičnosti in je vajen, da je vedno znova postrežen od spredaj in od zadaj. Čakam in se veselim, ko bomo kakšno tako knjigo dobili tudi pri nas – Kreslin, Predin, Brecelj, Buldožer, Pengov, Sepe, Benč, Laibach (o njih sicer pišejo tujci) in še kdo so lahko med naslovnimi junaki. Ne vem pa, kdo bo junak, ki bo to zapisal na način, kot si ga omenjeni zaslužijo.
2022, Laguna
maticpise.com 