(Avto)biografija Anite Ogulin, ženske, ki je zaznamovala humanitarnost v Sloveniji bolj kot kdorkoli drug, je vsekakor pretresljivo branje. Iskreno, polno življenja in bridkih usod ter oči (in upam, da srca) odpirajoče.
Najbrž (in obenem žal) je v Sloveniji malo ljudi, ki se z Anito Ogulin niso tako ali drugače srečali. Zase lahko rečem, da sem imel srečo in sem se z njo dvakrat srečal kot nekdo, ki je želel pomagati in nisem potreboval pomoči. Vem, da so nas dvakrat zgodbe Botrstva na Valu 202 tako zelo pretresle, da so bili otroci tisti, ki so rekli »Dajmo pomagat!«. Pa čeprav je bilo to obdobje, ko tudi mi nismo živeli v razkošju (kar nismo sicer nikoli) in smo bili prej bližje meji, ko bi dejansko tudi sami potrebovali pomoč. A nama je takrat še z ženo uspelo vse tiste nemirne čase (kredite, hipoteke, negotove službe, nezanesljive in neredne plače, stečaje itn.) prepluti in tudi tako, da otroci niso nikoli trpeli kakršnegakoli pomanjkanja. Ne, želeli so pomagati drugim. In smo. Pripravili paket – z živili, kakšno sladkarijo (spomnim se teh zgodb, otrok, ki niso nikoli jedli čokolade, čokolina, lizik, niso imeli nobene igrače ali knjige ipd.), vsak je prispeval kakšno knjigo, kakšno igračo. In sem to peljal v Moste, škatlo nesel v tisti dolgi hodnik, seveda ostrmel koliko je bilo teh družin, ki so potrebovale pomoč, ki same niso zmogle čez mesec (danes recimo vem, da samo pri Rdečem križu Slovenije tako ali drugače pomagamo 120 tisoč ljudem letno, ki po pomoč prihajajo redno in da seveda nismo edina humanitarna organizacija, ki pomaga) in … in prišel tudi do njene pisarne.
Anita Ogulin je bila ob sedmi uri zjutraj že tam, med prvimi. S širokim nasmehom, a vseeno bolečino in žalostjo v očeh. Kratek klepet je bil to, mimogrede sem ji takrat še povedal, da imamo nekaj pohištva, ki bi ga želeli oddati in je iz glave vedela, koga poklicati in ponuditi (gospod je še isti dan prišel po mizo in stole in bil neizmerno vesel), ampak povedala mi je, kar se je takrat zdelo kot puhlica, ampak je dejstvo – dobro se z dobrim vrača. Niti sanjalo se mi ni, da bom nekaj let kasneje tudi sam delal v humanitarni organizaciji, predvsem bližnjim razlagal, da narava našega dela ne pozna urnikov, ker je vedno nekdo, ki potrebuje pomoč. Nisem vedel, da bom vesel in ponosen, da grem iz službe domov lahko tudi z zavedanjem, da smo storili nekaj dobrega, za vse.
Obstaja tudi neka plat vseh nas, vseh tistih, ki se ukvarjamo s humanitarnim delom in to je, da se ponavadi bolj razdajamo, celo žrtvujemo, za druge kot za svoje, ali zase. Anita Ogulin je bila taka oseba, česar se je – sodeč po prebranem; še kako dobro zavedala. Težko je reči, če ji je bilo zato tudi žal, ker mislim, da je težko občutiti obžalovanje, če nekomu pomagaš. Najbrž pa lahko zapišem, da je gospa Anita zbolela tudi zato, ker se je preveč razdajala (drugim). In da je vse nekako prišlo »za njo«. In preden se lotim same vsebine knjige, še eno osebno mnenje. Anito Ogulin sem spoznal kot prizemljeno in skromno žensko, ki je na prvo mesto vedno postavljala druge. In to, kar se je dogajalo v času njene smrti in sedaj, se mi na nek način zdi pretiravanje. Postavljena nekje med svetnico in mučenico, čeprav gre to pogosto z roko v roki, ona pa to ni želela biti. Želela je širiti dobroto in ljubezen. In ja, zagotovo obstaja tudi tista druga plat, o njej smo lahko brali in poslušali, vseeno pa je razlika med tistim, kar vemo in tistim, kar smo slišali od nekoga, ki je slišal od nekoga, ki je menda slišal od nekoga. Osebno nekaj vem – Anita Ogulin je od vseh drugih želela pristop, srčnost in prednost, kot jih je izkazovala tudi ona sama. Kar pa je vse prej kot preprosto, da ne rečem celo nemogoče.
Pojdimo h knjigi … dobršen del je napisala Anita Ogulin sama in kot prizna, se je tega lotila (pre)pozno, saj prej ni bilo časa. Reševala je svet, dodajam jaz. Otroke, ženske, starejše, družine, tisoče posameznic in posameznikov, ki jih je včasih reševala z roba, drugič blažila njihove padce in jih pogosto pobirala z dna ter jih sestavljala. Zaključen del knjige in morda še kaj je prispeval novinar Vasja Jager, ki je zapisan kot soavtor. Knjiga je bila napisana morda desetletje prepozno, saj menim, da bi se rešilo kakšno življenje več in da bi bila kakšna usoda manj žalostna, da ne rečem tragična. Ampak nujno in prav je, da ta knjiga pride med ljudi in da jo prebere kar največ ljudi. Morda se bo v naših glavah, naših srcih še bolj, kaj premaknilo, spremenilo …
Anita Ogulin ni imela lahkega otroštva. Pa ne samo otroštva, življenja. Prvih dvajset let življenja je bilo eno samo mučenje in trpljenje. Oče je bil slep, mama slabovidna, živeli so v uborni hiši in z bratom sta od majhnega skrbela za starša ter še za koga. Ljubezen … kaj je to ljubezen? Starševske ljubezni ni bilo, bližine, topline, nič od tega. Po obeh je pogosto »padalo«, praviloma brez konkretnega vzroka, ampak pač zato, ker je lahko. Anita Ogulin je bila od malega vajena pomagati – njena mama je bila ustanoviteljica ZPM Moste; in je rasla z vrednotami empatije, solidarnosti in prostovoljstva. Ne, ko spoznaš njeno pot, te ne preseneti, da je svoje življenje posvetila in zapisala pomoči potrebnim. Njen prvi zakon je bil ne polomija, ampak katastrofa – takorekoč vsiljen, napolnjen izključno z nasiljem in ustrahovanjem, edina svetla točka je bila hči Karmen, ki je bila sicer sad ne ravno sporazumnega spolnega odnosa. In to v najstniških letih in predvsem v časih, ko pravice žensk niso obstajale niti na papirju, kaj šele v praksi. Ločiti se od takšnega človeka je bilo nemogoče. Anita Ogulin je smrti v oči gledala več kot enkrat. Kot njastnica, kot mlada ženska, kot mamica. Najbrž jo je to zaznamovalo, da se je s tem srečevala in spopadala potem še preostanek svojega življenja, a ne več kot žrtev, ampak kot rešiteljica oz. v vlogi tistega, ki pomaga.
Piše in priznava, da je pomagala – hotela, želela, morala; ker je bila tudi sama na oni strani. Bila je pretepena, posiljena, zlorabljena, pozabljena, ustrahovana, potisnjena na rob, spregledana, zavržena, zavrnjena in zasmehovana, ponižana. Bila je vse tisto, proti čemur se je desetletja kasneje borila. Pomagala je vsem, s katerimi je delila svojo žalostno usodo. Tudi zato, ker je vedela, da se lahko življenje obrne na boljše.
Uspelo se ji je ločiti, zaživeti in potem v trenutku, ko niti ni pričakovala, spoznati moškega, s katerim je preživela preostanek svojega življenja in mu po nekaj letih povila tudi sina, Simona. Iskreno in odkrito piše o vseh teh miselnih preprekah, ki so bile posledice (predvsem njenih) slabih izkušenj, vseh mogočih preizkušenj v zvezi in zakonu, ki sta jih imela – tudi zaradi drugačnega pristopa k življenju in karakternih razlik; ampak jima je uspelo in uspevalo. Odkrito spregovori tudi o morda največji preizkušnji za zakon in družino na splošno, ko so takrat že najstniškega sina Simona surovo pretepli ljubljanski obritoglavci in je komaj ostal živ. Zakaj so ga pretepli? Ker je hotel pomagati drugim.
In recimo, da je prvih sto strani knjige zaznamovanih z nesrečo in žalostjo, bridkostjo in dobesedno iskanjem bilke nečesa pozitivnega in oprijemljivega, da bi se glavna akterka lahko oprijela in živela, je potem kakšnih 20 strani sreče. Urejenega in srečnega družinskega življenja, dela na Zvezi prijateljev mladine Moste – Polje, razvijanja projektov, žal tudi tega nesrečnega dogodka s sinom, potem … potem pa pride zadnjih 40 strani recimo, ko … iskreno povem, da boste težko brali brez cmoka v grlu in predvsem solza. Zgodbe, kot jih poslušamo zdaj dobro desetletje v sklopu Botrstva in drugih humanitarnih projektov in za katere je kar težko verjeti, da so resnične. Ampak so. Poznamo jih, vsak pozna vsaj eno. Alkohol, droge, nasilje, dolgovi, posilstva, orožje, prešuštvo, ljubosumje, krediti, bolezni, propadanje podjetij, nerazumevanje institucij in tako v nedogled. Trpljenje. Propadanje. Ne le posameznikov, družin, ampak propadanje družbe.
V treh letih, kar tudi sam delam v humanitarni organizaciji, na vsaj tedenski osnovi vidim, kako in tudi zakaj sistem ne deluje. Kako ljudje trpijo, sploh otroci. Kako doma ni za hrano, je pa za cigarete, alkohol, morda celo droge in stave. Slišim bridke zgodbe otrok, ki niso bili nikoli obdarovani za rojstni dan in ne vedo, kaj je to rojstnodnevna torta, praznovanje. Ki na letovanje pridejo z imetjem v plastični vrečki, ker je to vse, kar imajo. In tisto je premajhno, skoraj uničeno, mogoče plesnivo, zatohlo in so vsi še dodatno stigmatizirani. Ko vzgojitelji in vzgojiteljice opazijo modrice, rane ali pa nenazadnje, kot lepo zapiše Anita Ogulin – volčje oči. Prestrašenih, ranjenih, previdnih, potisnjenih na rob. In verjemite, težko, zares neverjetno težko, je vsem, ki z njimi delajo in jim skušajo pomagati. Ker to ni eno življenja, ena usoda, ampak jih je na desetine, stotine … vedno več.
Sistem ne deluje. Tudi vsi humanitarni in nevladni sistemi žal ne delujejo optimalno. Ljudje najdejo bližnjice, obvode in izkoriščajo. Spet, tudi te primere (žal) poznamo, vsi mi. Ljudi, družine, ki izkoriščajo – žal na račun drugih, mnogih, ki potem dobijo manj; vse nas – ljudi, ki pomagajo/pomagamo in organizacije, ki se trudijo/trudimo pomagati sto tisočim, ki pomoč potrebujejo. Smo kot don Kihoti in se borimo z mlini na veter? Mogoče. Ampak vsak posameznik, vsaka družina, ki ji pomagaš splavati na površje, priti na breg in jim tam ponuditi roko ali pa ramo, vsak ti da upanje. Upanje v boljši svet in lepši jutri. Ali kot pravijo Beatli »All you need is love« in kot pravi tudi naslov knjige – Tako zelo vas imam rada.
Iskreno vam povem, če se vas ta knjiga ne bo dotaknila, če se (tudi) zaradi te knjige ne bo v vas nič premaknilo, potem resno razmislite, ali ste ljudje. Poglejte se v ogledalo in dobro razmislite. In če greste lahko po svetu, skozi življenje in se pretvarjate, da je vse v najlepšem redu, potem je mogoče čas, da snamete rožnata očala in vidite svet, kakršen je, preden bo nekdo ali pa nekaj ta očala kruto in surovo zbil z vašega obraza in boste naenkrat vi tisti, ki boste potrebovali pomoč. In boste sami, ker ste se tudi vi vedno obračali proč. Saj je življenje lahko dobro in z nami prijazno, ampak nismo sami in ne si zatiskat oči in ušes ter obračat glave.
Tako Anita Ogulin kot Vasja Jager pišeta lepo in se resnično trudita osvetliti vso črnino, v katero plujeta naša družba in cel svet. Lepo je brati knjigo Tako zelo vas imam rada. Lepo in težko. Prav tako, kot je življenje. Predvsem od vseh nas pa je odvisno, kakšno bo to življenje – naše, vaše in tistega nekoga, za katerega ne vemo, pa mu lahko pomagamo z najbolj preprosto gesto pomoči. In naj tale na trenutek že kar preveč oseben zapis zaključim z mislijo, modrostjo, ki mi jo je nekoč davno rekel oče – »Iz zaprte dlani ne gre nič ven, ampak tudi notri nič ne pride.« In naj bo to vaše vodilo skozi življenje …
Mladinska knjiga, 2025
maticpise.com 