Drvo

Priče o pjesmam piše na spodnjem robu zanimive naslovnice. Čigave zgodbe in o katerih pesmih? Zgodbe 26-ih ustvarjalk in ustvarjalcev iz različnih področij ustvarjanja, ki so jih tako ali drugače navdahnile pesmi enega največjih pesnikov tega področja, Zlatana Stipišića, bolj znanega kot Gibonni. 

Na knjigo me je – kot še na kaj drugega zanimivega lansko leto; opozoril Zoran Predin, ki je edini Slovenec, ki je prispeval zapis v knjigi Drvo, kar me na nek način ne preseneča. Malo je tovrstnih pripovedovalcev zgodb, v podobnem pripovednem slogu, za katere lahko rečemo, da so sorodni Gibonniju. Seveda mi na pamet pade le še Vlado Kreslin, a je njegova pripovedna lirika nekoliko drugačna, morda pisateljsko najbolj izpopolnjen, ki zna imenitno ubesediti pogosto skrita čustva – Esad Babačić, če bi bil bolj izpostavljen, bi lahko bil zanimiv tudi Andrej Guček, Tomaža Pengova pa žal ni več med nami. Kot tudi ne Đorđa Balaševića in pa Arsena Dedića ter seveda Oliverja Dragojevića, za katere bi si upal trditi, da so na Gibonnija močno vplivali in bi zagotovo lahko zapisali marsikatero zanimivo zgodbo. 

Gibonnijeva zgodba (je in ni) in obenem naslovna zgodba zbirke, je njegova »zadnja« (morda bi moral zapisati aktualna) pesem Drvo. Epska pesnitev, o kateri ne želim izgubljati besed. Poslušajte jo enkrat, dvakrat, petkrat, desetkrat in potem jo še poslušajte. Tisto posebno pri Gibonniju – in tu lahko vlečem vzporednice tako z Balaševićem kot tudi z drugimi prej naštetimi slovenskimi avtorji; je dejstvo, da vsakič odkriješ nekaj novega. Nov verz, nov pomen, novo obzorje. In dejstvo, da pesmi, ki so stare po deset, dvajset, trideset let, še vedno »stojijo« in bodo tudi obstale. In če omenjam Balaševića – Drvo lahko postavim ob bok Jednom su sadili lipu. 

Zaključni Balaševićev verz »Ko nije drvo razumeo prvo pa tek onda sadio / Taj nije ništa uradio / I shvatiće, kad-tad, da ne zna šta je hlad« in Gibonnijev »Drvo u tišini šume / jer me šume sve razume / mogu biti to što jesam / zabludama svojim tesan / živo drvo ispod kore / čekam da me ruke stvore.« Poezija, pa recite, kar hočete. 

Morda bi moral vse skupaj zapisati kot mojo zgodbo, a bi s tem delal krivico drugim avtorjem. Z Gibonnijem sem se podrobneje spoznal med svojim službovanjem na založbi Dallas pred dvajsetimi leti, čeprav priznam, da z njim pravzaprav nisem delal. Bil je, upravičeno, kronski dragulj založbe, zanj je skrbela najbolj izkušena sodelavka (ki z njim sodeluje še danes) in ostali smo zgolj pomagali, če je bilo treba. V tem obdobju sem bil najbrž na njegovem edinem koncertu doslej, in sicer v dvorani Predjamskega gradu v Postojni. Majhno prizorišče, temu smo takrat rekli »intimno ozračjuo«, niti spomnim se ne, kako in zakaj je tisti koncert bil, bil sem pa vesel, da sem imel priložnost Gibonnija v akciji videti prav na takem koncertu. Brez zvezdniške spremljevalne zasedbe (to je bilo še vedno obdobje, po mojem mnenju njegove najboljše plošče Mirakul), brez gostov in showa, ampak – za Gibonnija to ni bilo pomembno. On je dal vsak atom energije, vsak gram svoje duše in sebe v ta koncert. Ni se obnašal prav nič drugače kot če bi nas bilo tam tisoč, deset tisoč ali pa sto tisoč. On je bil preprosto Gibonni. Takrat sem tudi videl, kako težko je držati linijo med patetičnim in iskreno čustvenim – ampak on to zmore in zna. Z vidika poslušalca koncerta sem se podobno počutil le še na koncertih Parnog valjka sredi devetdesetih, ko so promovirali svoj sloviti akustični album Live in ZeKaEm in je občinstvo pelo namesto njih, Aki in fantje pa so uživali v energiji občinstva. Za glasbenika na odru je to najbrž nekaj najlepšega – dajati in prejemati z enako silovitostjo, čutnostjo in iskrenostjo. In priznam, da po tistem nisem imel več nobene posebne potrebe videti Gibonnija na kakšnem večjem koncertu, tisto takrat je bilo takorekoč najbližje popolnosti. In ja, ni nemogoče, da bi kakšen drug koncert, v drugem okolju, prinesel neko razočaranje, ko bi koncerte primerjal. Vedno pač obstaja »tisti« koncert, »tisto« doživetje, prek katerega ne gre. 

Moja zgodba z Gibonnijem ima tudi svojo predzgodbo, ki sega trideset let nazaj. In priznam, med prebiranjem knjige Drvo in vzporednem poslušanju njegove glasbe (enako počnem tudi zdaj) so se prebudili številni potlačeni spomini in ena – kot bi rekel Đole »sve su prave ljubavi tužne«; nesrečna ljubezen. Nekega dne bo to zgodba, kriva pa je Cesarica. Saj veste, tista, ki je rešila in oživila kariero Oliverja Dragojevića, napisal pa jo je Gibonni. »Svitlo nek joj ljubi lice / Lipo ka u cesarice / Kad je ja ne mogu jubiti.«

Knjiga Drvo prinaša 26 zgodb (in pesmi) in nemogoče je reči, da so vse enako dobre, odlične in čudovite. Niso. Vseeno bo vsak, ki spremlja recimo bivšo jugoslovansko literaturo, drugače bral besedila Julijane Matanović, Magdalene Blažević, Miljenka Jergovića, Anđela Jurkasa, Kristiana Novaka, Marine Vujčić in nenazadnje Zorana Predina kot pa nekaterih drugih. Pogrešam eno ime, pogrešam Damirja Urbana, Gibonnijevega vrstnika. Pesnika, interpreta, pisatelja, ki – čeprav popolnoma drugače in tudi v drugačnem žanru, podobno, da ne rečem enako in z enako pristnostjo; razdaja sebe skozi verze in pripovedi. Potrebujete dokaz? Poiščite živo izvedbo pesmi Posoljeni zrak i razlivena tinta teh dveh vrhunskih interpretov in vedeli boste, zakaj bi moral tudi Damir kaj napisati za to knjigo. 

Nekatere sodelujoče v knjigi Drvo so Gibonnijeve pesmi navdahnile, da so napisali svoje. Kakšen zapis je zelo esejističen. Potem so tisti, za katere se zdi, da so bili kar preveč obremenjeni s tem, kako vključiti pač neko pesem in se morda kar preveč vrtijo okrog nje. In potem so takšni, kjer pravzaprav dolgo ne veš, kje sploh je povezava, mogoče vse do zadnjega stavka ali pa do popolnega trenutka, ko bereš in poslušaš, slišiš ter razumeš. Iskreno, to je umetnost. Ničkoliko pesmi me je osebno navdušilo, navdahnilo, ampak – napisati zgodbo? 

Katere so tiste, ki so name pustile res globok vtis? Marino del mare Korane Svilar (navdahnjena s Cesarico), Lažu fotografije (istoimenske pesmi) Kristijana Vujičića, Don’t give up, sister Iva Anića (navdahnjena s pesmijo Anđeo u tebi), Činim pravu stvar – ne spominjem te ja … Julijane Matanović, Jastuk viška Marine Vujčić (navdih: pesem Nisi više moja bol), pa »Budalice, mene ne trebaš ničim kupovat« Ivana Bečkovića (za navdih sta mu služili tako Libar kot Ovo mi je škola), Crni irisi Magdalene Blažević (navdih: Dvije duše), ne vem, če najboljša, vsekakor pa meni osebno najbolj prepričljiva Pjesak nošen vjetrom Kristiana Novaka, Mali zeko Staše Aras (navdih: Vesla na vodi), Kiša Dejana Stojiljkovića, Rašpa Muharema Buzdulja (navdih: Divji cvit), 1:1 Anđela Jurkasa (navdih: Zamoli me in Posoljeni zrak i razlivena tinta), Ljepotom me ukrasi, snagom me postidi Lidije Deduš (navdih Ko si da si), esej Miljenka Jergovića »More pusti vojsku neka spava, to su samo dica daleko od kuće« (po Udici), Kajinov pečat Dorte Jagić (po Mi svijetlimo) in Lažu fotografije Zorana Predina. Ne, niso vse, jih je pa veliko in morda bom ob naslednjem branju katero razumel in doumel drugače. In kot sem rekel hčerki, ko sem knjigo bral – včasih je dovolj zgolj en stavek (ali pač en verz), pa ti zadevo postavi na glavo, te pusti široko odprtih ust in ti prebudi neko novo staro bolečino. 

Vse zgodbe tvorijo neko skupno zgodbo, veličastno drevo, naše življenje – od korenin, kakršnekoli že so, prek debla, vej, sramežljivih poganjkov in spet, do kakršnekoli krošnje že. Ampak pomembno je zavedanje, da je to naše drevo, naša zgodba.    

Ne bom razlagal, o čem zgodbe pripovedujejo in kako so povezane s pesmimi. Preberite jih in se pustite presenetiti. Vsekakor pa en res dobronameren nasvet – bodite odprtega srca in duha. Tako kot v Gibonnijevih pesmi, se boste podali na potovanje po zemljevidu razgaljene človeške duše – od ljubezni do pozabe, od veselja do razočaranja, od spominov do upov, od lepote do najgršega in vrednega pozabe ter tako naprej. Vsekakor pa je Drvo knjiga, zbirka zgodb, ki se vas bo dotaknila. Morda celo premaknila, da boste dvignili telefon in poklicali koga, ki bi ga morali že davno tega, mu/ji rekli »Oprosti«, »Rad te imam« ali pa vsaj »Pogrešam te«. 

Ali kot pravi Gibonni »Ko paučina ispletena / sva su lica, sva imena / samo svjetla noćnih brodova.«

Ljevak, 2024